V spomin Miranu Mejaku, prvemu predsedniku nadzornega sveta Petrola leta 1997
Avtor: Andrej Rant
Miran Mejak (1927-2017)
Tik pred Božičem, na zadnjem torkovem srečanju ob kavi, smo se dogovarjali, kdaj se spet dobimo. Novoletni torek smo morali izpustiti, ker ob praznikih nisi imel spremljevalke. Brez nje si bil v hoji omejen. Voščili smo si in napovedali novo srečanje prvi delovni torek po Novem letu. »Če bom še živ«, si pripomnil. Slutnja?
Z Alešem sva čez nekaj dni iz objave v časopisu ugotovila, da srečanj s teboj ne bo več. In hkrati, da si že opravil svojo zadnjo pot.
V zadnjih nekaj letih življenja si za torkova srečanja izbral naju z Alešem. Z Alešem te je povezovalo obdobje tvoje poklicne energetske aktivnosti, z menoj tvoje sukcesijsko obdobje. V njem si po razpadu Jugoslavije vodil slovensko delegacijo v desetletje trajajočem nasledstvenem procesu. Naša srečanja so minevala v pogovorih, v katerih si pronicljivo analiziral nerodnosti, napake in negotovosti, ki jih v ravnanje današnjih oblastnikov vnašajo spremembe v domačem, evropskem in globalnem okolju. O tem, kaj v razmišljanju vodi in usmerja oblastno strukturo, so te poučile tvoje bogate življenjske izkušnje. Poleg tvoje osnovne poklicne aktivnosti so bila vanje vgrajena tudi spoznanja iz diplomacije in politike. Bil si veleposlanik v nekdanji SFRJ in član slovenske delegacije v Zboru Republik in pokrajin zvezne skupščine nekdanje SFRJ. V njej je bil takrat tudi pokojni dr. Janez Drnovšek. Med vama se je spletlo pristno prijateljstvo. Kot je mogoče prebrati v katerem od zapisov o tistem času, si bil nekdo, ki mu je močno zaupal. S politiko si se soočal tudi v svoji poklicni sferi. Ukvarjal si se z energetiko in bil predsednik nadzornega sveta Petrola. A nadzor nad ključnim energetskim podjetjem v Sloveniji je bil za politiko premočna tarča, da bi na takem mestu dolgo pustila strokovnjaka z lastnim, strokovno podkovanim razmišljanjem o energetskem razvoju, ki je bil hkrati sposoben vzdrževati distanco do interesov dnevne politike na oblasti.
Življenje te je naučilo, da ti resnično neodvisnost daje samo multidisciplinarno znanje. V 70. tih letih si postal prvi doktor znanosti nekdanje Visoke ekonomsko komercialne šole v Mariboru. Že takrat si poznal razvojno pomembnost mednarodne trgovine. Doktoriral si z Modelom mednarodnega trženja v odnosih z državami v razvoju. Kasneje ti je odpiranje vrat doktorskemu študiju na tej šoli prineslo tudi naziv častnega senatorja.
S teboj sem se pobliže seznanil, ko si bil član slovenske delegacije v Zboru Republik in pokrajin zvezne skupščine nekdanje SFRJ. To je bilo obdobje plačilno bilančnih težav nekdanje države, njenega soočanja s tujimi upniki in njihovimi zahtevami. Zakone, ki so urejali odplačevanje tujih dolgov, je sprejemal ta zbor. Pri odplačevanju tujih dolgov se v notranji zakonodaji ni smela izgubiti osnovna odgovornost izvornega dolžnika zanje. Kako pomembno je bilo notranje pravno urediti to odgovornost, se je pokazalo pri urejanju nasledstva tujih dolgov po razpadu nekdanje države.
V devetdesetih letih naju je tesneje povezalo urejanje nasledstvenih vprašanj. Ženeva, Bruselj in Dunaj so bile postaje, na katerih so potekale brezkončne razprave o »odcepitvi«, politični dogmi srbske delegacije in o »razpadu«, oprtem na pravna mnenja Badinterjeve komisije v okviru Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji, ki so ga zagovarjale vse druge države naslednice. V ozadju teh dveh pojmov so bili nekdanja družbena lastnina in dolgovi. »Odcepitev« bi Srbijo razbremenila vseh dolgov in ji pripisala vso družbeno lastnino v nekdanjih republikah. Interpretacija »razpada« je prevladala po padcu Miloševićevega režima. Šele po njem je bila odprta pot za sklenitev sporazuma.
V dolgem obdobju nasledstvenih razprav se mi je razkrivalo bogastvo tvojih izkušenj, na podlagi katerih si nenehno skušal ocenjevati prave namere tistih, ki so imeli upravljavski nadzor nad pogajanji. V Ženevi so se v okviru Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji zarisovali prvi obrisi bodoče širitve Evropske unije. Ti so bili Sloveniji naklonjeni. A večini novonastalih držav je mednarodna skupnost najprej ponujala obnovo gospodarskega sodelovanja na prej enotnem gospodarskem prostoru, iz katerega so izšle. Zanje je bila srednjeročno evropska perspektiva nedosegljiva. Ob še svežih vojnih ranah in globokem nezaupanju je bila razprava na enem takih sestankov bolj monolog predsedujočega kot kaj drugega. Čas kar ni hotel minevati, a predsedujoči ni želel predčasnega zaključka. »Boš videl, na koncu se mu bo mudilo na avion«, si mi prišepnil. In se mu je res. V Bruslju ti je nekega dne, ko so delegacije vneto predstavljale svoja stališča, padla v oči odsotna drža glavnega posrednika v pogajanjih. »Imam občutek, kot da nas sploh ne posluša« si mi dejal. Dolga leta kasneje se je razkrilo, da tvoje opažanje morda ni bilo brez podlage. Glavni posrednik je vsa stališča že poznal. A ustrezalo mu je, da čas teče. Vsaka začeta ura mu je prinašala visok honorar. Na Dunaju je Evropska unija želela presekati dolgotrajnost nasledstvene razprave. Zahtevala je končen rezultat. Za Slovenijo, ki je vstopila v pogajanja o širitvi EU je postalo pomembno, da ne bo ona ovira sklenitvi nasledstvenega sporazuma. Ključno odprto vprašanje je ostal notranji dolg do deviznih varčevalcev. Mednarodni upravljalci nasledstvenega procesa so z različnimi prijemi pritiskali na Slovenijo, da prevzame dolg, ki ni bil njen. Slovenija se je bila za uveljavitev načela delitve dolga po teritoriju pripravljena v celoti odpovedati svojemu deležu nasledstvene aktive. Brez uspeha. Pojavila se je opcija z odlogom reševanja tega vprašanja ob hkratni sklenitvi sporazuma. Slovenska mnenja o tem so bila različna. Zaznal si tveganje za Slovenijo, če to opcijo odkloni. In uspel prepričati lastne pogajalce, da so jo sprejeli. Odlog reševanja traja še danes.
Ne preseneča, da je težavnost nasledstvenih pogajanj povečala tvojo občutljivost do uresničevanja dogovorjenega. Posebej si bil pozoren na prevzemanje razdeljenega diplomatskega premoženja v tujini. Za preboj na tem področju je bil v pogajanjih potreben močan kompromis. Zato si se jezil ob primerih, ko so aktualni politiki barantali s težko pridobljenimi upravičenji in jih brez slabe vesti izpuščali iz rok.
Razpad nekdanje države te je usmeril v podporo procesom, ki so Slovenijo usmerjali v nove, razvitejše povezave. Bil si ustanovitelj in predsednik društva PHAROS. Kot si sam povedal, je bil namen 1991 ustanovljenega društva povezovanje gospodarstvenikov, politikov in strokovnjakov za vstop Slovenije v EU in NATO. Tvoje diplomatske izkušnje in članstvo v Klubu nekdanjih slovenskih veleposlanikov so ti omogočale ustvariti široko mrežo povezav. Mnogi se še danes spominjajo tvoje učinkovitosti. Ko je tranzicija minila, je društvo prenehalo.
Cilje, ki si si jih zastavljal, si znal uresničiti. Zdaj si tiho odšel in v srcih vseh, ki smo te poznali, pustil praznino.