Blaž Kavčič, tenisač

Preberite kako Blaž Kavčič doživlja svoje tekme ter kaj se dogaja v zakulisju tekmovanj in priprav na športne dogodke.

Teniška pokojnina

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 10.4. 2019

Profesionalni športniki se do konca kariere 100-odstotno posvečamo eni stvari, v njej postanemo res dobri in če imamo srečo, pridemo med najboljše na svetu. Popolna predanost eni stvari pa terja svoj davek – ostale gredo mimo. In ko v zadnjem obdobju kariere začneš razmišljati o tem, kaj bo potem, ko se bom nehal profesionalno ukvarjati s športom, se pogosto soočamo s kruto realnostjo. Sprašuješ se o obstoju, identiteti. Ali znam početi kaj drugega, kot igrati tenis? S čim se bom ukvarjal, s čim se bom preživljal?

Profesionalna kariera športnika traja denimo od 18-30 leta, nekje 10-15 let. Če imaš srečo, dlje, če je nimaš, manj. Obdobje, ko lahko nekaj zaslužiš, je pogosto še krajše in le redki v tem kratkem obdobju zaslužijo dovolj, da so lahko po končani karieri mirni – vsaj v nekem začetnem obdobju, dokler ne odkriješ drugih talentov, interesov, sposobnosti ... Na srečo sem si v lanski sezoni zagotovil pokojnino združenja profesionalnih teniških igralcev ATP. Veliko teniških navdušencev me v zadnjem času vpraša, kaj je s to tako imenovano »ATP penzijo«.

Vsak igralec, ki igra na turnirju pod okriljem ATP, od vsakega denarnega čeka, ki ga prejme po končanem turnirju, nekaj odstotkov nameni za pokojninski sklad ATP. Z naraščanjem nagradnih skladov na turnirjih narašča tudi pokojninski sklad. V letu 2011 je bilo v pokojninski sklad vplačanih 1,9, v letu 2017 pa 9,1 milijona dolarjev. Sredstva se kopičijo skozi leta, s tem skladom upravlja finančna služba ATP. Da igralec doseže pogoje, mora v sezoni igrati na približno sedmih glavnih delih turnirjev ATP, pod katere spadajo serije 250, 500 in 1000. Na koncu vsake sezone ATP razglasi 125 najboljših igralcev, ki so si prislužili pokojnino v tisti sezoni, zato se letvica vedno spreminja, včasih se meja premakne na 8 turnirjev ali pade na 6. Da je igralec upravičen do pokojnine in celotnega zneska, si mora v karieri priigrati vsaj pet takšnih sezon. Z drugimi besedami: moraš biti vsaj pet sezon večino leta uvrščen med top 100 (ali blizu) na lestvici ATP.

Če igralec odsluži več takšnih let, mu pripada več denarja. Eden izmed rekorderjev je Daniel Nestor, odličen igralec dvojic, ki je svojo bogato teniško kariero končal lansko leto in si priigral več kot 25 let pokojninskega programa. Na drugi strani pa je precej igralcev, ki imajo narejena štiri leta in so razočarani, ker so vsa leta plačevali v pokojninsko blagajno, na koncu pa ne bodo dobili nič. Ta pravila ravno v tem času prilagajajo, saj bi bilo prav, da pokojnino prejme več igralcev.

Finančna varnost

Lani sem bil v podobnem položaju. Imel sem opravljena štiri leta, potreboval sem še eno. Uvrščen sem bil pod 100 na lestvici ATP, kar mi je omogočalo igranje na ATP turnirjih serije 250. Zaradi mononukleoze, s katero sem se boril, sem bil v dilemi, ali naj si vzamem pol leta časa, zamrznem svojo uvrstitev na ATP lestvici, ali pa odigram čim več turnirjev in poskušam zaključiti še tisto potrebno peto leto.

Odločil sem za slednje in na srečo se mi je sezona izšla ter sem si priigral še zadnje leto. Nekaj dni pred novim letom smo igralci dobili seznam opravljenih kriterijev, na katerem sem bil tudi sam. Pokojnino bom začel prejemati pri svojih petdesetih letih in jo dobival 20 let. Višina pokojnine je odvisna od števila priigranih let in od finančnega delovanja sklada, v katerega je naložen denar. Pričakovana ocena pokojnine, ki naj bi jo dobil, naj bi na današnji dan znašala okrog 250 tisoč evrov v 20 letih. Vsekakor dobrodošla finančna varnost, ki bo v tistih letih še kako prišla prav.

Težko rečem, da imam srečo, mislim da sem si to zaslužil s 25-letnim odrekanjem in trudom, časom in delom, ki sem ga vložil v tenis. Vsak profesionalni športnik bi moral imeti možnost, da si prek določenega sistema zasluži pokojnino, za katero bi morala sistemsko poskrbeti država ali druge športne ustanove po vzoru ATP, kjer igralci sami vlagajo v pokojninski sklad. Gre za osnovno varnost, ki športnikom olajša zelo zahteven prehod iz profesionalnega športa v drugo življenje.

(povzeto po Blaževi kolumni v časniku Delo)

Kaj še ostane Davisovemu pokalu?

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 18.3. 2019

Tenis je eden najbolj individualnih športov, v katerem večino časa igraš sam in zase. Vzporedno so sicer tudi ekipna tekmovanja, kot je Davisov pokal, nekakšno svetovno prvenstvo reprezentanc. Začelo se je leta 1900, ko so v Bostonu Američani premagali Veliko Britanijo. Pred kratkim se je pojavilo novo tekmovanje, Laverjev pokal, v katerem po vzoru Ryderjevaga pokala v golfu tekmujeta ekipi Evrope in preostalega sveta.

Tu igrajo (povabljeni) najboljši igralci na svetu, tekmovanje vsako leto zamenja prizorišče, traja le tri dni in ne prinaša točk ATP. Vsak igralec zmagovalne ekipe je nagrajen z 250 tisočaki, poleg tega je vsak deležen štartnine, ki je odvisna od rankinga igralca. Zanimivo je, da je ustanovitelj tekmovanja Roger Federer, ki skupaj z avstralsko teniško zvezo in poslovnežem iz Brazilije Jorgejem Paulom Lemannom, tudi bivšim teniškim igralcem, organizira to teniško poslastico, ki je v prvih dveh izvedbah požela velik uspeh.

Blaz Kavcic

Težko se opredelim, ali je Laverjev pokal, ki je ime dobil po legendarnem avstralskem teniškem igralcu Rodu Laverju, dober ali slab za svetovni tenis. Za ATP ni najbolj dobrodošel, saj v tistem terminu na turnirjih ne bo najboljših igralcev in tudi ITF ter nacionalne zveze bodo težje privabili najboljše na Davisov pokal. Za gledalce pa je to atraktivna teniška zabava. Ker ne gre za uradno tekmovanje ATP, imajo organizatorji proste roke pri uvajanju atraktivnih novosti z lučmi, glasbo in podobnim, igralci so bolj sproščeni, hkrati pa se borijo in spodbujajo soigralce, ki so navadno njihovi največji tekmeci. Je za gledalce še kaj lepšega, kot da gledajo v isti ekipi Federerja in Nadala, ki se med odmori spodbujata, si dajeta nasvete in potem skupaj zaigrata v dvojicah? Z novim tekmovanjem so izkoristili priložnost, ki je nastala zaradi stagniranja okorelega Davisovega pokala.

Igranje za reprezentanco je sicer posebna čast, sam sem odigral 33 tekem za Davisov pokal. Ko igraš za domovino in soigralce, je v igri več čustev, več pritiska in zato sem na reprezentančnih tekmah doživljal tako najlepše kot tudi najtežje trenutke v karieri. Najbolj se spomnim zmage nad Portugalsko, ko smo igrali v Kranju, kjer sem sicer največ treniral in sem dvorano poznal bolje kot lastno sobo. Moj dolgoletni soigralec Grega Žemlja je imel takrat težave z zdravjem in pred dvobojem sem vedel, da si ne smem privoščiti napake, saj bo Grega lahko igral samo v igri dvojic. Vedel sem tudi, da bom zelo težko zdržal tri dni napornih tekem na tri dobljene nize, zato sem se v glavi pripravil, da bom igral bolj agresivno. Zadnji dan sem pri vodstvu 2:1 igral proti Sousi, ki je redni član svetovne petdeseterice, in na tisti dan je svoj rojstni dan praznoval kapetan slovenske reprezentance Blaž Trupej, kar je bila dodatna motivacija, da mu (poleg legendarnega Jacka Danielsa) za rojstni dan podarim zmago. Odigral sem dobro in občutki, ko Slovenijo pripelješ do takšne zmage, so nepozabni. Sledil je dvoboj z Izraelom v Portorožu, za preboj v razigravanje za svetovno skupino. Igral sem le nekaj dni po operaciji stopala, ko sploh še nisem čutil podplata, a sem se vseeno boril pet nizov. Ne vem, kako sem to zmogel! Vendar ko igraš za reprezentanco, se želiš dokazati navijačem in soigralcem, ki te spodbujajo.

davisov pokal

Takšne tekme na igralcu pustijo posledice in mislim, da je to eden glavnih razlogov, da so boljši igralci vse manj igrali v tem tekmovanju. Zato je ITF s tem letom uvedel velike spremembe. Tekmovanje bo trajalo en teden, odvijalo se bo na enem mestu. Davisov pokal s tem izgublja za mene najbolj pomemben dejavnik – igranje pred domačo publiko. Bojim se, da je ITF s spremembami prepozen ter premalo usklajen z igralci in ATP. Upam, da se motim, saj gre za eno najstarejših ekipnih tekmovanj na svetu z ogromno tradicijo.

Poleg Laverjevega pokala se bo čez eno leto rodilo novo atraktivno ekipno tekmovanje, pokal ATP, ki ima veliko prednost v tem, da poteka v organizaciji ATP s podporo igralcev, vključeno je v točkovanje ATP. Odvilo se bo v Avstraliji, kjer bo 24 držav tekmovalo 10 dni. Zagotovo bo zelo privlačno, saj bodo nastopili vsi najboljši. Kaj torej še ostane Davisovemu pokalu?

(povzeto po Blaževi kolumni v časniku Delo)

Sezona 2017

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 9.1. 2017

December je čas priprav na prihajajočo sezono, ki sem se jih letos lotili nekoliko drugače. Razlog za to gre iskati v vseh poškodbah in problemih, ki so me spremljale v zadnjih letih. Začutil sem, da moje telo ni več pripravljeno na tako veliko količino treningov na igrišču in v fitnes dvorani.

Z ekipo smo se odločili, da poskusimo nov sistem priprav, ki so sestavljene iz manj treningov in več aktivnega počitka. Kar pomeni, da dva dni treniram na polno, nato sledi dan počitka. Ta dan izkoristim za masaže, obiščem savno, masažni bazen, mrzlo vodo in jogo, kar mi pomaga, da se moje telo popolnoma spočije in sem pripravljen na nova težka dneva treningov.

Teniške treninge smo v mesecu decembru zasnovali nekoliko drugače, saj imamo dovolj časa, da se posvetimo malim tehničnim spremembam. Pomembno je namreč, da naredim ogromno enakih ponovitev, da se telo navadi na drugačne gibe, saj se le tako udarec ne bo zrušil pod pritiskom, s katerim se srečujem na turnirjih.

Pri kondicijskih treningih smo dali velik poudarek na stabilizaciji telesa, moči trupa in vzdržljivosti. Treningi niso bili dolgi, ampak zelo intenzivni, saj je moj srčni utrip na trenutke presegel 190 utripov na minuto.

Pri obisku savne sem ugotovil, da moram poslušati svoje telo, saj se mi je dogajalo, da sem bil dan po obisku savne še bolj utrujen, moje noge pa niso bile več pod pravim tonusom. Po določenem času sem prišel do pravega časovnega zaporedja, pet minut savna – dve minuti ledena kopel – pet minut savna, ki mi omogoča, da sem naslednji dan kot prerojen.

Blaz KavcicZ dnevom počitka, pravilnim relaksacijskim postopkom in masažami smo z ekipo dosegli, da kljub veliko premetanih kilogramov v fitnes centru tokrat praktično nisem imel muskelfibra in da sem se na treningih počutil spočit. Kljub vsemu omenjenemu, mišice potrebujejo tudi veliko raztegovanja, zato sem se odločil, da začnem obiskovati ure joge. Klasično raztegovanje je potrebno po vsakem treningu, vendar ker nisem znan po najbolj gibljivem telesu, je bila joga odlična odločitev. Napredek pri moji gibljivosti je bil viden že v nekaj tednih.

V preteklih letih sem se že v začetku decembra preselil v Dubaj, kjer sem se v odličnih vremenskih pogojih posvetil treningom. Posledično je to pomenilo, da sem Božiče preživljal v hotelski sobi, utrujen od napornih treningov. Letos sem se odločil, da spremenim to rutino in se v tople kraje preselim nekoliko kasneje.

V mesecu decembru je veliko podelitev in dogodkov, katerih se zaradi treningov žal ne morem udeležiti. Ena od podelitev, ki sem se je uspel udeležiti, je bila zaključna prireditvi Teniške zveze Slovenije, katero bi pohvali za odlično organiziran dogodek v SiTi Teatru.

Sezona 2016 se zame ni končala najbolje, vendar verjamem, da se bo sezona 2017 začela toliko bolje. Septembra se mi je namreč zgodila zelo neprijetna izkušnja. Na turnirju v Uzbekistanu sem staknil nenavadno bolezen, ki je zdravniki še niso uspeli poimenovati, moj spomin nanjo pa je grozen. Na urgenci sem preživel deset ur in po vseh mogočih preiskavah so me zdravniki spustili domov, kjer sem en tedne nepremično ležal in izgubil kar štiri kilograme. Ko sem se počutil bolje, sem počasi začel s treningi, vendar pa mi je zmanjkovalo moči, zato sem se odločil, da spremenim prehrano oziroma več časa posvetim temu. Zdaj mi kondicijski trener skrbno izbere dva kvalitetna obroka, ki mi jih pripravi šefica kuhinje Nika, ki je res zakon. Vsak dan je na mojem jedilniku solata, juha in nekaj manjših malic. V času priprav lahko na dan pokurim tudi do 5.000 kalorij, kar je samo s hrano zelo težko nadomestiti. Glede na to, da imam težave s prenizko težo, smo se z ekipo odločili, da je v mojo prehrano potrebno dodati tudi proteinske napitke, v katere dodajam arašidovo maslo, ki vsebuje veliko maščob in kalorij. V nekaj tednih mi je uspelo pridobiti dva kilograma, kar je pri tako intenzivnih treningih zelo veliko.

V času novega leta sem potoval v Bankok in novo leto odšteval in preživel na avionu!! :) Sezono sem odlično začel s finalom ATP Challengerja, že mojim 23. finalom, kjer sem moral priznati premoč Janku Tipsareviču, ki se prav tako vrača po poškodbi in operaciji.

Blaz Kavcic

Sezono bom nadaljeval v Avstraliji, kjer me čakajo kvalifikacije za prvi Grand Slam sezone. Do odhoda na prvi turnir, bom delal še na občutkih na igrišču, ki zaradi težkih kondicijskih treningov še niso pravi. Telo namreč potrebuje nekaj časa, da se ponovno privadi na trenutni visok nivo koordinacijske pripravljenosti in hitre noge, ki jih v tenisu potrebuješ. Tako se, v trenutkih, ko mi na igrišču ne gre vse kot bi si želel, spomnim, kako sem se počutil, ko sem z razrezano nogo doma v postelji spremljal Australia Open, kar je bilo zame nekaj najhujšega, kar se mi je lahko zgodilo v kateri. Trenutno sem vesel, da nimam poškodb in da sem zdrav, kar mi daje še dodatno motivacijo za novo sezono.

Vsem skupaj želim srečno novo leto! Moja edina želja za prihajajočo sezono je, zdravje. Pa vaša?

Kaljut


Rehabilitacija

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 5.5.2016

Zadnjič sem se odpravil na fitnes in ob prihodu me je ustavil možakar ter me vprašal, kaj se dogaja z mano in ali ni morda počasi nastopil čas, da postavim loparje v kot in začnem početi kaj drugega. Skozi leta sem se navadil na marsikaj in slišal veliko slabih besed na račun sebe in svojega tenisa, tako da sem se nekako navadil na vse skupaj. Lahko pa rečem, da je bilo to obdobje po zadnji operaciji z naskokom najtežje. Imel sem kar velike probleme sam s sabo in svojimi mislimi, zato je bilo take besede težko slišati. Odločil sem se, da svoje trenutno stanje opišem v blogu ...

Blaz Kavcic po operacijiPo operaciji sem 14 dni preživel v postelji z nogo v zraku in komaj čakal, da bolečina popusti in bom lahko začel s treningi v fitnesu. Razlika med tem ali sem poškodovan ali zdrav je samo v tem, da ko sem poškodovan treniram manj intenzivno in veliko več časa preživim v fitnesu, kjer je poudarek na moči. V času, ko lahko igram tenis, treninga moči delam precej manj, saj mi poruši koordinacijo, pa tudi žoge na igrišču ne čutim tako dobro. Kot zanimivost lahko povem, da sem na treningu moči v zadnjih tednih dvignil vsak trening okoli 18 ton uteži :) Namesto popoldanskega treninga so bile dve uri dnevno na vrsti terapije, ki sem jih lahko zaradi pomoči podjetja Semos delal kar doma. Posodili so mi vrhunski K laser, ki ga tudi z reprezentanco uporabljamo na Davis Cup dogodkih in se je že nič kolikokrat izkazal za super zadevo in nas rešil. No predvsem mene po navadi :)

5.marca sem imel rojstni dan in prvič po sedmih letih sem ga lahko praznoval doma v krogu družine. Po navadi smo v tem času namreč vedno igrali Davis Cup in za praznovanje ni bilo časa. Tudi torte sem si privoščil letos in bile so prav posebne. "Joda" za mirnost in potrpežljivost, ter "Roland Garros" za motivacijo :) V času rehabilitacije sem skupaj z Laro rešil in doma gostil dva kužka. V takšnih težkih časih mi živali velikokrat polepšajo dneve in me spravijo v naravo, kjer si malo zbistrim misli.

Blaz KavcicKmalu je bolečina v nogi začela popuščati in lahko sem končno malo udarjal po žogici. V začetni fazi si zaradi otekline na stopalu nisem mogel obuti superge, zato sem igral bos na mehki peni. Kmalu po tem sem lahko igral že statično iz mesta, kar je bilo super in lahko sem naredil že zelo kvaliteten trening, ki ni bil zgolj ohranjanje nekega občutka. Pri gibanju bolečina ni hotela popustiti in potrebno je bilo na ponoven pregled. Prišlo je do vnetja živca, ki se je nekako ukleščil med brazgotinjeno tkivo na mestu operacije in zato bolečina ni popustila. Po dveh injekcijah in skoraj treh tednih se je živec vendarle umiril in lahko sem se začel gibati po igrišču. Pri malo večjih obremenitvah pa je noga še vedno bolela in me boli še danes. Zato sem se odločil, da zamrznem ranking in se bom tako 23. maja na turnirje vrnil kot 157. na lestvici ATP.

O koncu svoje teniške kariere še ne razmišljam. Star sem 29 let in pred mano so še vsaj 4 leta igranja. Tenis imam zelo rad in vse dokler bom komaj čakal, da grem na trening, verjamem, da se lahko vrnem na mesta na katerih sem že bil. To je zame še vedno idealna služba. V zadnjem času sem imel veliko časa za treniranje določenih stvari, ki so mi v preteklosti delale težave in zelo sem napredoval. Prav to je tisto, kar mi daje še dodatni zagon. Zavedam se, da bo vrnitev na turnirje zelo težka in da bom moral biti zelo potrpežljiv, ampak verjamem, da mi lahko uspe.


Kljub poškodbam je potrebno vztrajati

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 18.11.2015

Letošnje leto mi, kar se tiče poškodb, res ni bilo naklonjeno. Najprej operacija živca na nogi, nato natrgana stegenska mišica pred Roland Garrosom in nato spet v Gstaadu. Kljub temu, da pridejo trenutki, ko imaš preprosto prepolno glavo vsega in bi najraje obupal še kar vztrajamo! :)

Blaz KavcicPrvi turnir po poškodbi je bil hkrati tudi prvi skupni za naju z Miho Mlakarjem, s katerim sodelujem zadnjih nekaj mesecev. Prej sem si res vzel čas za okrevanje in intenzivno treniral doma, saj nisem želel, da se poškodba ponovi, Miha pa mi je pomagal priti nazaj v formo in v oktobru sem se bil pripravljen na povratek. Turnir v Sacramentu sem vsaj začel z zmago, kar je odličen začetek po tako dolgem času, sploh ko si še zelo negotov in ti celo takšna malenkost da upanje in dodatno motivacijo. Z Gregatom Žemljo pa sva celo zmagala turnir v dvojicah, kar je bila odlična popotnica za tekmo Davisonovega pokala v Kranju! Kljub temu, da sem tam izgubil drugo kolo, je bil naslednji postanek v Fairfieldu že bolj uspešen, poslovil sem se namreč šele v četrtfinalu. Iste turnirjeje igral tudi Blaž Rola, tako da smo bili po dolgem času zbrani vsi trije na kupu in sploh, ker je bila naslednja destinacija na sporedu Las Vegas, si lahko predstavljate, da nam dolgčas res ni bilo.

Tokrat smo imeli skupaj s fanti najeto hišo ter pravega, ameriškega Jeepa in kljub treningom in tekmam smo kot po čudežu uspeli najti čas tudi za obisk slavnih casinojev in se celo udeležili players partyja v enem izmed nočnih klubov. V Ceasars Palacu so nas učili igre s kockami, pa tudi na Blackjacku in pokru smo se ustavili, ampak verjetno vam vse o mojem uspehu pri teh aktivnostih pove dejstvo, da imam verjetno več sreče z zdravjem kot igrami na srečo :) Kosilo v restavraciji Gordona Ramseya, "Escape room", celo v šoping smo se nekako spravili, tako da je bilo vzdušje res sproščeno in verjetno smo se zato tudi vsi kar dobro odrezali. V hiši smo imeli mizo za ping pong in igralo se je tako dolgo, da so vse tri žogice počile. Vsak od nas je bil seveda najboljši in noben nikol ni priznal poraza, kar je kar normalno pri takšnih igrah.:)

V polfinalu me je po tretjem setu zaustavil De Bakker, ki je pokazal res izjemno igro in nato zmagal turnir in naslednji teden še enega. Po vrnitvi domov sem imel dovolj časa le, da prepakiram stvari in že sem bil v Kranju na treningu za Davis Cup. Res je bilo dobro videti na kupu celotno ekipo, pa tudi Blagija. S fanti smo preživeli zelo prijetnih in uspešnih pet dni. Veselje pa je bilo še toliko večje, saj smo jo po soočenju z Litovci odnesli brez praske in zmagali 5:0! Z Rolo sva po dolgem času odigrala dvojice ter premagala Grigelisa/Mugeviciusa in s tem Sloveniji prinesla tretjo, ključno točko za obstanek v I. evro-afriški skupini. In to ravno na noč čarovnic, da smo lahko proslavili! :) In ja, drugo leto imamo najprej Romunijo v prvem krogu Davisovega pokala, če jih premagamo (kar verjamem da jih bomo) pa Španijo v drugme krogu, in to doma!!!  Zagotovljen spektakel…

Dom sem tokrat spet videl bolj na hitro, saj sem v nedeljo samo prespal, ob 6h zjutraj pa že akcija s kovčki in v Washington, od tam pa z rent-a-carjem v Charlottesville. Moj prvi nasprotnik je bil Nielsen, ki je pred nekaj leti v dvojicah celo osvojil Wimbledon, vendar pa iskreno, nisem pričakoval poraza in njegova igra ta dan me je močno presenetila. Res je pokazal veliko boljši tenis, kot v zadnjem času. Je pa dobra stran tega, da sva s punco Laro naslednji dan takoj odrinila proti Knoxvillu, kjer sva imela "housing" pri izjemno prijaznemu paru, Adamu in Angie ter njunima dvema orjaškima kosmatincema. Brez pretiravanja lahko rečem, da je bilo to bivanje bolj prijetno kot katerikoli hotel, saj sta gostitelja nedvomno uspela, da sva se počutila kot doma. Housing je bil tudi za mene čisto posebna in nova izkušnja saj tega v Evropi nismo vajeni in si moramo igralci zmeraj sami plačati hotel, tukaj pa ti družina ponudi sobo v svoji hiši zastonj. Zelo zanimivo je, ker spoznaš nove ljudi in njihovo kulturo. Udeležili smo se dobrodelne dražbe v sklopu turnirja, ker sta tudi sama sponzorja dogodka, si v kinu ogledali novega Jamesa Bonda, pojedli nekaj odličnih večerij... V tako kratkem času smo se tako spoprijateljili, da nama je res hudo, da sva morava oditi. Kljub temu, da mi Tiafoe v drugem kolu ni prav nič prizanašal in postregel z nekaj neverjetnimi točkami se jutri na pot odpravljam pripravljen na nove izzive in hkrati še zadnji turnir letošnje sezone. Sicer mi ni uspelo nabrati dovolj točk za direktno uvrstitev v glavni del Australian Opna in se bom moral za svoje mesto pomeriti v kvalifikacijah, ampak... Dokler mi služi zdravje, bom tudi to preživel :)


Začetek sezone 2015 in boj z lastnim telesom

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 17.6.2015

Blaž, zadnje čase ste se kar pogosto ubadali s poškodbami. Kako ste zadovoljni s svojimi predstavami po vrnitvi po poškodbi?

Pri takšnem vprašanju moram dobro premisliti po kateri poškodbi, ker sem jih imel v zadnjih dveh letih toliko, da ne vem več. V zadnjem letu sem imel dve operaciji živcev na stopalu, počeno kost in strgano mišico, tako da v bistvu se ves čas samo vračam po poškodbah. Glede tega sem zadovoljen, saj bi lahko glede na vse še bolj padel na lestvici, vendar pa se vse, predvsem izpad treninga precej pozna na moji igri, ki trenutno ni na najvišjem nivoju.

Konec meseca je na sporedu verjetno največji turnir v letu – Wimbledon – kaj vam pomeni ta turnir, se nanj kako posebej pripravljate, kakšni so občutki, ko stojiš na »sveti travi«?

Občutki so vedno sanjski. Čeprav to ni moja najljubša podlaga, je vsakič, ko stopiš na igrišča Wimbledona poseben občutek. O tem smo namreč sanjali vsi igralci, ko smo bili mlajši. Zadnja leta imam prakso, da pred Wimbledonom ne igram veliko na travi. Te taktike se drži kar nekaj igralcev, ki jim travnata podlaga ne leži najboljše, saj se ti sicer lahko sesuje celotna igra.

Kakšna so vaša pričakovanja glede Wimbledona? Če pogledate na prvo četverico - komu pripisujete največ možnosti za osvojitev Wimbledona oziroma ali menite, da lahko preseneti kdo iz ozadja?

Največ možnosti pripisujem Djokoviću, čeprav mislim, da bo letos Federer še posebej nevaren. Iz ozadja zagotovo lahko preseneti kakšen predstavnik mlajših generacij, vendar morda le do četrtfinala ali polfinala.

Blaz Kavcic Končali ste sodelovanje z dosedanjim trenerjem – kdaj športnik vidi, da so potrebne spremembe? Kakšnega trenerja boste iskali sedaj? Kdo vam bo pomagal pri iskanju in končni odločitvi?

Skoraj štiriletno obdobje preživljanja praktično vsega časa skupaj, sva z Blažem Trupejem ugotovila, da potrebujeva malo premora. Enostavno je bilo v nekem trenutku sodelovanje zasičeno, potem se začne slaba volja, pogledi na tenis se spreminjajo in podobno. Razšla sva se povsem sporazumno, verjetno bova v prihodnosti še sodelovala na kakšen način. Trenerja sem imel praktično od prvega dne, ko sem stopil na igrišče, torej več kot 20 let. Star sem 28 let, za seboj imam ogromno izkušenj in znanja, zato menim, da nekaj časa lahko preživim brez trenerja. Iskal ga ne bom na silo. Šel bom korak za korakom.

Vaša najljubša poletna destinacija in najlepši poletni spomin?

Hm, poletnih destinacij v tem smislu ravno nimam, saj pri nas sezona traja od januarja do novembra, decembra pa so že priprave na novo sezono. Vmes imam po navadi kak teden konec novembra, ko skočim v kakšne tople kraje. Včasih pa ostanem kar doma, saj me čez leto ni veliko.


Ostajam optimist

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 13.2.2015

Letos sem priprave na novo sezono naredil v akademiji PSS v Abu Dhabiju. Zaradi poškodbe zlomljene kosti lansko leto in nove poškodbe ahilove tetive, ki se mi je pripetila pred odhodom v UAE so bile priprave malo drugačne kot po navadi. Veliko manj sem tekel na igrišču in izven njega saj so bile bolečine prehude in bi bilo tveganje za hujšo poškodbo preveliko. Ker si superge praktično nisem uspel obuti, smo se morali malo znajti in smo odrezali ter z njo treniral kar mesec dni :)

Blaz KavcicATP je v letošnjem letu malo prilagodil urnik in tekme so se začele šele 5.1 in ne 1.1 kot v prejšnjih letih. Prvič po petih letih sem tudi sam končno s svojo punco Laro preživel Božične in novoletne praznike. No to se sliši malo preveč lepo… Za Božični večer sva si vzela par uric in jih preživela na najvišji stavbi na svetu, Burji Khalifa je visoka kar 826m in razgled na njej je res čudovit. Za novo leto pa se zaradi gneče in seveda moje utrujenosti nisva odpravila nikamor in sva novo leto pričakala kar v sobi kjer sva si na računalniku ogledala prenos v živo enega najlepših ognjemetov na svetu, ki je seveda potekal v Dubaju prav na Burji Khalifi.

Blaz KavcicKljub težavam s poškodbami sem v novo sezono vstopil dobro in v Dohi zabeležil štiri zmage nad kvalitetnimi nasprotniki med katerimi sem premagal tudi bivšega člana top 10 ATP Juana Monaca, v drugem kolu pa sem priznal premoč zelo razpoloženemu Berdychu, ki bo po mojem mnenju letos mešal štrene tudi najboljšim. Čeprav je res prikazal izjemno igro in me upravičeno premagal, me je poraz vseeno zelo ujezil, saj vedno na igrišče stopim z željo, da prikažem najboljšo igro in vedno verjamem, da če to uspem, lahko tudi zmagam…

Blaz Kavcic po dvoboju

Po napornem dvoboju z bivšim članom top 10 ATP Juanom Monacomr

Odpotoval sem v Avstralijo in se začel prilagajati na drugačne pogoje ter vreme. Tri dni pred tekmo pa sem začutil bolečino v desnem podplatu in kasnejše raziskave z ultra zvokom so pokazale, da gre za enako poškodbo kot sem jo imel na levi nogi in zaradi katere sem bil primoran iti na operacijo. Seveda me je novica, da imam vnet živec zelo pretresla in razpoloženje je bilo slabo. Problem te poškodbe je, da nikoli ne ves kdaj te bo v nogi tako zbodlo, da ne bos moral niti hoditi. Bal sem se, da se bo zgodilo prav to in da po vseh teh urah, ki sem jih prigaral na teniškem igrišču ne bom sposoben niti stopiti na igrišče in zaigrati na prvem Grand Slamu sezone… To je v moji sezoni ključno, saj igralci med 50-100 mestom na svetu dejansko živijo od Grand Slamov, kjer so nagradni skladi toliko višji. Če ne igraš glavne dele Grand Slamov, potem se ti sezona finančno ne izide. Zaradi tega sem vse dni treniral zelo malo in se izogibal teku ter bil pri gibanju zelo previden kar je seveda na moji igri pustilo posledice in na tekmi nisem odigral tako kot sem bil v tistem trenutku sposoben. Bil sem zelo razočaran saj je bil žreb ugoden in pri sebi sem vedel, da bi z zdravo nogo in normalnim treningom tekmo verjetno dobil.

Blaz KavcicLetos sta me na Grand Slamu obiskala tudi Petrolova nagrajenca Gašper in Veronika, ki sta zelo bučno navijala in spodbujala prav vse slovenske igralce in igralke, za kar bi se jima tudi osebno zahvalil. Pisala sta tudi zelo zanimiv blog:) Hvala Petrolu za izjemno nagradno igro in seveda tudi za to, da mi kljub velikim težavam, ki jih imam v zadnjih letih in posledično slabšim rezultatom stoji maksimalno ob strani in mi pomaga, da lahko vlagam v svoj razvoj.

Po vrnitvi v Slovenijo sem že takoj naslednji dan v živec dobil injekcijo, ki naj bi umirila vnetje. Zaradi bolečin po injekciji sem bil primoran tri dni počivati in noge nisem smel obremenjevati. Jutri se vračam v polni pogon treninga in konec tedna me čaka odhod na dva močna ATP turnirja v Delray Beach in Acapulco, kasneje pa seveda nastop za Davisov pokal kjer bom po svojih najboljših močeh pomagal slovenski reprezantanci, da s skupnimi močmi premagamo Slovake in si zagotovimo obstanek v 1EA skupini. Seveda sem si najbolj na svetu želel, da bi se živec umiril in bi lahko normalno treniral in igral na turnirjih…Blaz Kavcic

Žal živec ni popustil, v petek 13. februarja me ob 12.00 h čaka ponovna operacija. Odstranili mi bodo vkleščen živec, še na drugi nogi. Niti nočem preveč razmišljati, kaj vse delamo profesionalni športniki s svojim telesom, samo da bi igrali na teh tekmah, ki nam pomenijo vse. Vsi športniki se srečujemo s tem včasih nemogočim bojem naravo in lastnim telesom, ki ima svoje zakonitosti. Včasih se zdi kot boj z mlini na veter, ampak drugega nam ne ostane. Redki so, ki se temu lahko izognejo. Brez določenih živcev na stopalu bom sicer lahko živel normalno, upam le, da bom lahko normalno tudi igral!

Kar je bistveno, ostajam optimist, večno! ;)


Prava pot

Avtor: Blaž Kavčič
Datum: 3.10.2014

Blaz KavcicUS Open je bil zame vedno eden najboljših turnirjev v sezoni in komaj sem čakal, da tudi letos odpotujem v New York. Zelo zanimivo je, da mi je prav ta turnir tako všeč, glede na to, da do letos nikoli nisem prišel čez prvi krog. Zmeraj sem imel občutek, da mi klima in pogoji, ki so v New Yorku ustrezajo in da bo prišel moj čas. In sedaj lahko z gotovostjo rečem, da sem letos na US Openu igral svoj najboljši tenis v karieri in dobil tisti pravi občutek, da lahko ne samo igram z veliko višje uvrščenimi igralci ampak jih tudi premagam. Z dvema zelo dobrima igrama sem se uvrstil v tretji krog in pri sebi čutil, da lahko dosežem še veliko več. Slišati je mogoče smešno ampak, ko ti kolegi med igralci kot so Nenad Zimonjič, Marin Čilič v fitnesu ali pa v garderobi govorijo, da igraš res dobro, ti samozavest lahko še dodatno zraste. Nikoli nisem bil pretirano samozavesten igralec ampak letos sem se počutil drugače. Tudi fizično sem se počutil odlično in ni mi bilo všeč, ko so mi povedali, da bom tekmo 3. kroga proti Stanislasu Wavrinki igral šele v soboto. V četrtek sem bil dogovorjen za trening z najboljšim igralcem vseh časov in komaj sem čakal, da bova spet skupaj trenirala po tistih treningih, ki sva jih skupaj opravila v pripravah na letošnjo sezono v Dubaju. Letos so na US Openu na igriščih za trening na novo naredili visoke tribune kjer lahko gledalci spremljajo igralce pri treningih. Pred vhodom na te tribune je vsak dan objavljen tudi razpored treningov, tako da lahko vsi vidijo kdo kdaj trenira na katerem igrišču. Po navadi so tribune polne slabo polovico, tisti dan pa ni bilo prostega mesta. Igrišča so postavljena v vrsto tako, da so lahko gledalci tudi iz prvega igrišča gledali na zadnjega kjer sta tisti dan trenirala malo manj znani Kavčič in malo bolj znani Federer :) Na trening sem prišel 5 minut prej, že povsem ogret iz fitnesa in se malo pogovarjal z Blagijem na igrišču, naenkrat pa so ljudje začeli kričati in tribune so se skoraj podrle :) Skozi vrata je na igrišče stopil seveda Roger Federer. Trenirali smo malo več kot uro. Trening ni bil intenziven in veliko smo se pogovarjali o raznih stvareh. Roger je res prijeten in prijazen igralec, zelo ga zanima tudi nogomet saj je velik navijač Basla. Vedel je tudi za Maribor ampak jim ni pripisoval možnosti za nadaljevanje (amater… naj se drži tenisa… :) ) Zvečer isti dan, ko smo se odpravljali na večerjo sem pod blazinico palca na podplatu začutil bolečino in mislil, da sem zaradi podlage, ki ni najbolj naklonjena našim telesom dobil žulj. Ko sem se zbudil naslednji dan in nisem mogel normalno hoditi pa mi je bilo hitro jasno, da to ni samo žulj. Seveda sem vztrajal pri opciji, da je to žulj, saj je bilo v tistem trenutku to najbolj logično in seveda sem si tega najbolj želel – da le ni kaj hujšega. Po rahlem treningu s Kyrgiosom sem vedel, da bom naslednji dan zelo težko nared za igro ampak seveda v svoji glavi nisem obupal in verjel, da bodo lahko zdravniki naredili nekaj, da bom le lahko nastopil. Po daljšem pregledu so mi prvič omenili, da je verjetno nekaj narobe z majhno kostjo pod palcem na nogi (baje se ji reče sezamoidna kost na stopalu).

Poskusili smo vse, od tablet, povoja, posebno peno v katero se naredi luknja, da ublaži bolečino, na koncu sem prejel celo blokado, s katero pa ni bilo mogoče igrati saj bi se verjetno se dodatno poškodoval, ker noge praktično nisem čutil. Nič ni pomagalo in dvoboj z Wawrinko sem moral predati, nisem mogel hoditi… Mislim, da mi še nikoli v življenju ni bilo težje, kot tisti trenutek in naredil bi vse, da bi lahko igral. Razmišljal sem celo o tem, da bi vseeno nastopil z injekcijo… Že čez nekaj ur sem po slikanju na magnetni resonanci izvedel, da sem si zlomil majhno kost v podplatu in da me čaka daljša rehabilitacija …

Sledili so težki dnevi. Po glavi so se podile zelo negativne misli. Ko VEŠ, da si v življenjski formi, ko ČUTIŠ, da si zraven, ko čutiš, da si na točki katero si čakal celo življenje, ko čakaš, da se z odličnim počutjem in pripravljenostjo podaš na enega izmed največjih teniških stadionov na svetu in odigraš tekmo proti četrtemu igralcu sveta in ko dejansko čutiš, da bo priložnost za zmago... potem pa ti poči ena mala kost, za katero sploh nisi vedel, da obstaja in kar naenkrat ne moreš več stopiti na nogo. Sliši se kot nočna mora, na žalost je bila resničnost.

Trenutno sem še v fazi rehabilitacije, kar ne pomeni, da veliko časa preležim na postelji in gledam v zrak. Zadnje dni 1.5 ure preživim na teniškem igrišču kjer mi Blagi iz košare zmeče na stotine žog, da ohranjam občutek v roki, da imam vsak dan stik s tenisom, da roka dobi dovolj vibracij in dražljajev. Velik problem v takšni situaciji je, da mi srce nikoli ne bije hitreje kot 130 udarcev na minuto zato je bilo potrebno najti nekaj kar ne bo vključevalo noge in kjer bo srce doseglo vsaj 180 udarcev na minuto. S posebnim treningom plavanja je to uspelo mojemu odličnemu kondicijskem trenerju Klemnu, ki se je tako kot pri vsaki poškodbi zelo izkazal in našel vse možne načine, da se dela koristne stvari, ki mi bodo omogočile kar najhitrejšo vrnitev na teniška igrišča, enkrat, ko mi bo noga to dopuščala. Trikrat tedensko obiskujem fitnes kjer treniram praktično vse mišične skupine. Trenutno lahko malo več časa posvetimo prav moči zato v dveh urah treninga premečem kar veliko ton.Vmes so terapije, masaže. Seveda pa mi v teh dneh ostaja kar nekaj časa, zato sem se odločil, da si v naslednjih dneh očistim organizem in bom delal posebno očiščevalno dieto, ki traja 8 dni. V svoji karieri sem pojedel ogromno športnih dodatkov, prehrambnih dopolnil in tablet, za katere se ve, da niso prav dobre za moje telo zato sem se odločil, da ta daljši premor tekmovanj izkoristim tudi za to. Verjamem da mi bodo te dodatne stvari, ki jih delam trenutno, pomagale, ko bo to najbolj pomembno.

Blaz KavcicKonec leta bo minilo 10 let, ko sem na majhnem turnirju serije ITF Futures v Qatarju osvojil prvo ATP točko. Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra in da je vse vedno test iz katerega lahko prideš a) še močnejši in boljši, ali pa b) se zlomiš. Poskušam se držati prve opcije in čeprav se velikokrat zlomim, nekako najdem pot. Vedno sem iz poškodb prišel močnejši in tudi tokrat bom.

Lep pozdrav vsem,

Blaž


Intervju: Blaž Kavčič, tenisač

Datum: 28.5.2014

Blaz KavcicKdo bo letos zmagal na Roland Garrosu?

Sam bom kot vedno do sedaj navijal za Nadala, čeprav bi tudi Federerju zelo privoščil uspeh, saj gre za res izjemnega športnika. Največ možnosti pa bi vseeno pripisal Novaku Djokoviču!

Letos ste prvič ostali brez glavnega dela Roland Garrosa, kjer ste se 4x zapored uvrstili v drugi krog, torej med 64 najboljših…

Ja, poškodba in operacija sta pustila posledice, čeprav sem močno upal in verjel da ne bo tako. Čaka me precej napora, da se bom spravil na enak nivo kot pred poškodbo. Res nenavadno je bilo vse skupaj, vkleščen živec med nartnicami, res redka poškodba, dolgo smo iskali rešitev, operacija je postala neizbežna, rehabilitacija pa dolga, saj so mi praktično odprli stopalo…

Kakšen je vaš program za naprej?

Čaka me dober teden treninga, izpustil bom turnir v Nemčiji in se pripravil na azijsko turnejo, kjer bom odigral tri turnirje serije ATP Challenger in si s tem poskušal izboljšati pozicijo na ATP lestvici, kjer bom zaradi neigranja še nekaj dodatnega izgubil…

Ali vam zaradi teh neprijetnih stvari kdaj pade motivacija, zmanjka energije?

Če sem čisto iskren, pridejo trenutki, ko se res vprašam zakaj se mi to dogaja in mi popusti motivacija, vendar pa kar je najbolj pomembno, se v naslednjem trenutku ali naslednji dan, vedno znova od nekje vrne energija, ki mi da ponovnega zagona. Narejen sem tako, da vedno dam vse od sebe, da nikoli ne popustim. Tako tudi tokrat ne bom.

Letos boste v sodelovanju s Petrolom ponovili nagradno igro »Potuj z Blažem na Australian Open« v sklopu katere enemu srečnežu omogočite res nepozabno izkušnjo, da povsem od blizu spozna ozadje na enem največjih teniških turnirjev.

Res je, poleti začnemo akcijo, jeseni bomo naredili zanimiv finalni izbor in potem bo nekdo lahko potoval skupaj z mojo ekipo januarja 2015 v Melbourne in doživel teniški Grand Slam turnir z našega vidika, torej kako ga doživljamo mi, igralci…

Kaj bi izpostavili, kot tisto najbolj posebno v sodelovanju z v vašim sponzorjem Petrolom?

Petrol je moj glavni sponzor že od leta 2011 in mi tako zelo pomaga pri mojem nadaljnjem razvoju. Pri nas teniških igralcih ni kluba ali zveze, ki bi skrbela za sezono igralcev. V bistvu smo vsi profesionalni igralci nekakšna mini podjetja, ki moramo sami zagotoviti celoten proračun za sezono. Večji del je sestavljen iz nagrad, ki jih dobimo, veliko pomagajo tudi sponzorji. Gre za to, da večji proračun, večji vložek v sezono kot lahko zagotoviš, boljše pogoje si lahko omogočiš in s tem večje možnosti za napredek. Garancije seveda ni, gre pa za boljše možnosti.