Gal Jakič, ekstremni športnik invalid

Preberite kako Gal Jakič doživlja svoje tekme ter kaj se dogaja v zakulisju tekmovanj in priprav na športne dogodke.

Parkiraj izgovore drugam!

Avtor: Gal Jakič
Datum: 15.1.2018

V zadnjih nekaj mesecih se v službo - če je le mogoče - peljem z majhnim skuterjem, ki se pripne na moj invalidski voziček. Mraz me od moje 10-letne samozlorabe (kot rad ljubkovalno poimenujem svojo smučarsko kariero) naprej le redko zmoti, še celo rahlega dežja sem sedaj precej bolj vajen. Stoji pa za vsem skupaj še ena, širša zgodba.

Odkar sem se davnega leta 2002 prvič posedel v invalidski voziček in 5 let kasneje še za volan avtomobila, je parkiranje na mestih za invalide še vedno težavno. Naj omenjeni stavek ne bo razumljen napačno - kljub prizadevanjem moje domače ljubljanske mestne občine in povečevanjem števila invalidskih parkirnih mest, se ta vztrajno in nezadržno polnijo. Razloga za to seveda ni najti v najnovejši medicinski literaturi ali v razpaslosti kake skrite eksotične bakterije, temveč v preprostem dejstvu, da na mestih za invalide primarno še zmeraj parkirajo tisti, ki do teh mest niso upravičeni. Tako pravijo tudi rezultati raziskave doc. dr. Aleša Bučarja-Ručmana s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, ki je podlaga akciji ozaveščanja "Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide", ki je v mesecu septembru zaživela ob podpori Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa in Mestne občine Ljubljana ter podpori mnogoterih strokovnih in invalidskih organizacij.

Raziskava je razkrila, da je ekipa stotreh opazovalcev, petih nadzornikov in vodje raziskave v treh dneh opazovanja na 60 parkirnih mestih, rezerviranih za invalide, na 18 lokacijah v Ljubljani zabeležila 608 vozil. 63 odstotkov le-teh je bilo tam - kratkotrajno ali dolgotrajno, s tem ali onim "razlogom" - parkiranih neupravičeno. Še več, 29 odstotkov kršiteljev je na mestu za invalide neupravičeno parkiralo celo takrat, ko je imelo v vidnem polju opazovalcev (in s tem voznika) vsaj še eno prosto parkirni mesto!

Morda je najbolj presenetljivo to, da sam te težave nisem takoj opazil. Imam namreč to srečo, da mi je po infarktu hrbtenjače ostalo dovolj motorične funkcije, da se lahko brez težav sprehodim od prtljažnika svojega avtomobila do prvih vrat in tako širšega parkirnega mesta skoraj ne potrebujem. Tako sem vsaj mislil. Potem pa je prišla mala kepica sreče po imenu Leo. Kot dojenčka ga je bilo treba varno in brez akrobacij presesti v otroški sedež in nazaj ven. Kot malčka mu je bilo potrebno premagati splezati v sedež in ga varno pripeti. Kar je po mojih izkušnjah precej zahtevno, ko se s hrbtom invalidskega vozička naslanjaš na vrata nepravilno parkiranega vozila za seboj, ki tam nima kaj iskati.

Vesel sem, da sem v projekt osveščanja "Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide" vključen kot ambasador projekta. Vesel, da se mnogi ob izsledkih raziskave zgrozijo, čudijo in namenjajo projektu spletni in medijski prostor. Tak je tudi Petrol. Brez dodatnih vprašanj. "Pripravi in objavimo", mi rečejo in zadevo potisnejo še v interne komunikacije za zaposlene. Ob takih partnerstvih sem res lahko nadvse vesel.

Predvsem sem vesel, da je Leo že zdrav in velik fantek. On se je nepravilnemu parkiranju prilagodil, tako kot se najbolje zna - sam brez težav v svoj sedež spleza skozi prtljažnik našega avtomobila. In tako bo še nekaj časa, vsaj dokler z projektom ne uspemo doseči tega, kar smo si zastavili.

Predvajaj

Pravilno parkiranje in srečno pot,

Gal Jakič

Up

Avtor: Gal Jakič
Datum: 3.7.2017

Letošnja sezona je zame delovna. Kot ekstremist, sem po upokojitvi iz sveta belega cirkusa športnikov invalidov eno obsesijo (trening) zamenjal za drugo (delo). Priznam, da mi zadnje čase za gibanje v takšni ali drugačni obliki bolj ali manj zmanjkuje časa. Prvič v življenju se tako zavedam, da sem po 15 letih sedenja na invalidskem vozičku - postal del problematične "sedeče populacije".

Gal Jakic Preobrat iz stanja "doma sem v fitnesu" do stanja "v fitnes ne grem več" je tako hiter, da preseneti večino športnikov, ki se upokojijo s sveta tekmovanj. Naenkrat je časa za stvari, ki si se jim v tekmovalni karieri odrekal veliko in za nekaj mesecev odložiš svojo fizično aktivnost. Potem se ta oddalji do te mere, da je vsak trening težak in najti motivacijo brez zunanje prisile tekmovanj in trenažnih obdobij postane izziv.

Tako hitro kot športniki pozabimo poškodbe, pozabimo tudi pravilno jesti spati in se gibati. Moj cilj je, da v naslednjem mesecu nazaj v svoje življenje vnesem vsaj del tega ritma in začnem malo bolj skrbeti zase.

Hkrati lahko po dolgem obdobju snemanja končno razkrijemo nekaj več o dokumentarnem filmu Up, ki je nastal v koprodukciji Cvinger Filma in BV Media, ter ga je poleg financiranja Slovenskega filmskega centra finančno podprl tudi Petrol. Ekipa, ki je v zadnjih dveh letih izdatno število prostih ur namenila produkciji filma, je svoj končni produkt 7. januarja 2017 predstavila pred približno 250 gledalci, večinoma člani produkcijske ekipe, bližnjimi prijatelji in družinskimi člani. Osebno sem vesel, da filmski izdelek v veliki meri odraža moj pogled na svet in je izjemen približek moje filozofije razmišljanja s perspektive avtorjev.

V filmu seveda nismo mogli brez ekstremnih podvigov, kjer je bila pomoč Petrola - tako finančna kot v obliki številnih sporočil podpore zaposlenih - ključna zato, da film počasi prevzema svojo edinstveno obliko in začenja samostojno življenje. Trenutno se še vedno bori za svoje mesto v koledarju filmskih festivalov, slovenske kinodvorane pa naj bi po trenutnih načrtnih ustvarjalcev zagledal v jesenskih mesecih.

Upam, da se vsaj z nekaterimi izmed Vas, drage bralke in bralci na teh projekcijah spoznamo v živo. Do takrat naj pa to, kar smo na filmskem platnu ušpičili, ostane skrivnost.

Lepo poletje Vam želim.

Gal Jakič

Prvi koraki

Avtor: Gal Jakič
Datum: 26.9.2016

V naši družini se te dni, ob ponovnem povratku v še tople objeme ljubljanske megle, ponovno učimo delati podopustniške korake. Dopust, ki sva ga ponavadi v koledar tlačila z dvigalko za avto, ki je narazen za kak teden s škripajočimi zvoki držala razmak med dvema sestankoma, smo tokrat v znak velikega spoštovanja do prvega dopusta v troje zastavili konkretno in cel mesec preživeli na našem malem dopustniškem pribežališču. TV-ja tam ni in ga nihče zares ne pogreša, telefoni zvonijo zgolj in samo takrat, ko se signal odloči, da se iz sence sprehodi do mobilnega telefona v ležernem tempu in internetni brezžični signal je v veliki meri odvisen od smeri in jakosti vetra.

Gal Jakic Zdaj smo nazaj in september je precej hitro dvignil tempo glavnine. Moja žena Nina se je po starševskem dopustu vrnila na delovno mesto, najin mali Leo spoznava radosti vrtčevskega življenja ob odsotnosti staršev, jaz pa spet usklajujem, koordiniram, zamikam in lovim zadnje trenutke pred roki za oddajo tega ali onega (tudi ta blog se piše ob zame normalni, za mnoge pa nemogoči uri po 11. uri zvečer, ob oddaljenem zvoku TV sprejemnika in ob kozarčku slabe vesti, ker bi moral bit končan že zdavnaj). Veliko novega je te dni pri nas doma in vsi se privajamo na nove, še neodkrite poti.

Ko smo že pri poteh in korakih, najin Leo je v pred nekaj dnevi pri 16. mesecih dokončno osnovni položaj iz plazenja zamenjal za hojo. Na veliko veselje mame je prve korake prihranil za domačo kuhinjo in jih ni pustil nekje v igralnici vrtca. Nina je jokala, fotr pa pač ne bi bil fotr, če ne bi zraven objave na socialnem omrežju pripomnil, da otrok hodi bolje kot starša. Klasika.

Tudi pri meni je marsikaj novega. Projekte, ki so svojo pot začeli na papirju, vsakodnevno prenašamo v prakso. Eden takih projektov, SNowHub, bo s 1. oktobrom zaživel v praksi in v mesecu februarju v Kranjski Gori združil mladostnike, stare med 10 in 17 let s področja celotne Evrope in jih navduševal za alpsko smučanje športnikov invalidov na najvišji ravni. Veselim se sodelovanja in povezovanja mladih na tem področju in deljenja izkušenj z mladimi in njihovim trenerskim osebjem. Prav tako bomo s projektom lahko Slovenijo predstavili kot odlično destinacijo za priprave in tekmovanja športnikov invalidov.

Gal Jakic Še nekaj je novega. Po treh letih smo končali projekt snemanja dokumentarnega filma Up v koprodukciji Cvinger Film in Bright Visuals , katerega snemanje je finančno podprl tudi Petrol. Ko so se posnetki zdaj iz objema studiev končno preselili nekam v realni svet in prestali prve testne projekcije z dobrimi odzivi tesnega občinstva, se veselimo tudi malo bolj javnih predvajanj. Čeprav osrednjo tematiko filma Up še skrivamo, se trenutek, ko bomo o vsem skupaj, predvsem pa izjemnem dosežku, ki je plod dela talentirane in pridne ekipe, nezadržno bliža.

Vsak dan je nekaj posebnega. Od tistih luksuznih trenutkov, ko se v tišini z ročnim kolesom peljem v službo, do interakcij, učenja in odkrivanja novega z zanimivimi ljudmi. Pa kave v zadnjem času tudi ne manjka in je še lep čas ne bo. Zima se bliža in jutra bodo spet bolj HIP-HOP, ko bodo klicali zasneženi vrhovi in se nam bo mudilo na sneg. Saj veste, da smo smučarji kot ostareli vlečni psi - z oktobrom nam nos gleda čedalje bolj navzgor proti vrhovom in nestrpno čakamo vonj po snegu.

Lepe pozdrave dragi moji, in naj vam dan prinese osvojitev kakega osebnega vršaca.

Gal Jakič

Pot v X

Avtor: Gal Jakič
Datum: 15.3.2016

Po enoletnem premoru se z ekipo vračamo k ekstremnim podvigom. Projekt je zaenkrat zavit v kanček namerne in včasih nenamerne megle, je pa v celoti povezan s snegom in nadaljuje našo skupno snežno zgodbo. Energija v spremljevalni ekipi je dobra in znova se zanašamo na cel kup strokovnjakov na svojem področju, brez katerih tako pogosto v profesionalnem športu ne gre. Petrol je kot eno izmed prvih podjetij prepoznal priložnost in nam jo pomaga pisati na boljši, večji in lepši osnovi. Lepo je delati z ljudmi, ki razumejo dobre zgodbe.

Tekom moje kariere je bilo učenje neznanega neprecenljivega pomena. Črpanje izkušenj iz tega ali onega športa in pogovori s strokovnjaki z različnih področij so mi pogosto odpirali nepričakovana obzorja, poznanstva in nove projekte. Najbolj sem se na znanja strokovnjakov zanašal na projektu Team Jakič Projekt X, kjer sem se s hitrostjo 118 km/h kot prvi športnik invalid spustil po hrbtišču planiške velikanke, ki bo v naslednjih dneh spet postala središče vesolja za ljubitelje smučarskih skokov doma in po svetu. Treningi v realnih pogojih so bili praktično nemogoči, zato je bilo treba ekstremnost podviga in z njim povezana tveganja zmanjšati na papirju. V pomoč so mi bili številni trenerji hitrih disciplin, smučarski skakalci, trenerji smučarskih skokov, mehaniki, ki v podrobnosti poznajo delovanje amortizerjev in še številni drugi, ki bi jih v poimenskem naštevanju lahko ponesreči izpustil.

Gal Jakic Ko danes, tako na papirju kot na terenu, sestavljamo novo ekipo strokovnjakov, ki bodo skrbeli za dobro izvedbo, predvsem pa za dobro energijo in varnost, se spominjam vseh tistih, brez katerih moja kariera ekstremnega športnika invalida ne bi bila zdaleč tako uspešna, predvsem pa varna. Zato gre zahvala vsem vam, ki ste mi kdaj pomagali, da smo se z nemogočih podvigov domov vračali varno in dobre volje. Tudi zaposlenim Petrolovih servisov, ki so z dobro merico Hip Hop kave pripomogli, da je bila vožnja domov zmeraj še za kanček bolj zbrana.

Učenje novega in preizkušanje meja je zame vedno zabavno, zato vam z vrtincev neznanega želim lep dan in veliko želje po učenju.

P.S.

Hvala Siddharti, od katere sem si brezsramno sposodil ime za tale blog. Še en primer tega, da se včasih najboljše ideje rodijo v glavah nekoga drugega.

Gal Jakič

Zalaganje z energijo za življenje!

Avtor: Gal Jakič
Datum: 8.7.2015

Gal Jakic Pred mesecem in pol sem prvič postal očka. Celo za vrhunskega športnika, ki je bil od 16. leta dalje navajen prenašati napore vrhunskega športa, je vsakodnevnih obveznosti precej in urnik je pogosto ob začetku tedna poln že za naslednji teden. Še dobro, da je jesen in z njo začetek priprav na naslednji ekstremni projekt še daleč.

Najin Leo je pridno dete. Ponoči pridno spi in tako prispeva k boljšemu psihofizičnemu stanju obeh staršev. Kljub temu, mi več kot 5 ur spanja na noč le redko uspe pospraviti pod streho. In tu še posebej prav pride postanek na bencinskem servisu Petrol v obveznem spremstvu (ali pa včasih samo zaradi) HipHop kave.

Morda najboljši del postanka je očem povprečnega obiskovalca skrit, v očeh (športnikov) invalidov pa še kako opazna sprememba na bolje. Na vsakem bencinskem servisu Petrol namreč najdete nalepko z modro mednarodnim znakom, ki predstavlja osebo na invalidskem vozičku. Spodaj je telefonska številka in samo en klic stran prijazni zaposleni, ki pomagajo pri točenju goriva in nakupu izdelkov iz trgovine HipHop. Točenje je bilo pred uvedbo tega pravila kar zamudno opravilo in pogosto sem moral od doma z vsaj pol ure "rezerve". Voziček je potrebno zložiti iz avtomobila, točiti gorivo, plačati na blagajni, voziček znova pospraviti v avto in se odpeljati. Danes je vse končano v nekaj minutah, vse po zaslugi pametnega predloga enega izmed Petrolovih zaposlenih. Oh, če bi le kupovanje oblačil in čevljev bilo tako enostavno!

V zadnjih letih, odkar je storitev na voljo obiskovalcem bencinskih servisov, sem na Petrolu precej bolj redno kot prej. V mojem telefonskem imeniku je shranjenih kar 18 telefonskih številk različnih bencinskih servisov. Če je bil prej postanek za točenje muka, je danes v velik užitek in kar nekaj mojih nakupov opravim na bencinskih servisih Petrol tudi takrat, ko bencina sploh ne potrebujem. Na Petrolu sem prodajalce in prodajalke iz varnega zavetja priklical že neštetokrat, ob nemogočih urah in pogosto v nemogočih vremenskih pogojih. Niti enkrat se mi ni zgodilo, da bi zaposleni z bencinskega servisa prišel slabe volje in njihove prijaznosti in nasmeška se človek pogosto naleze in ga spremlja še kar nekaj časa po odhodu.

Zato Vam, zaposlenim na bencinskih servisih, Petrolova kapa dol in globok priklon - do sprednjih koles in še čez! Od Vas bi se mnogi lahko marsikaj naučili o skrbi za vsakega kupca, pa naj bo takšen ali drugačen.

Gal Jakič

SLIKE: