Janez Svoljšak, plezalec
Janez Svoljšak je bil vrhunski slovenski alpinist, član Alpinističnega odseka PD Kranj, leta 2016 pa je bil evropski prvak v lednem plezanju in zmagovalec na tekmi svetovnega pokala. Družba Petrol ga je na njegovi poti vrsto leto ponosno podpirala, on pa se je z veseljem udeleževal naših dogodkov in nam pripovedoval o svojih alpinističnih odpravah. Njegova zadnja je bila odprava na Tahu Rutum, kjer se je 15. 7. 2019 njegova življenjska pot končala. Ob tragični izgubi smo v mislih in srcu z njegovimi bližnjimi, naše sožalje je globoko.
Greben Innominata na Mont Blanc
Že nekaj časa sem si želel priplezati na Mont Blanc in sicer v enem dnevu iz doline na vrh in nazaj dol. Prvič sem poizkusil že leta 2017, a sem se na vrhu Punta Innominata obrnil, saj je bilo višje vse obdano s temnimi oblaki. 27.8.2018 sem zato poizkusil ponovno.
Spim na parkirišču na koncu doline Veny v Italiji. Budilka me zbudi ob 1:30 uri. Pred menoj je najprej dobre tri ure dostopa do začetka grebena Innominata. Začetni del poti sem dodobra spoznal že lani, tako da kljub temi nimam težav z orientacijo. Na srečo je na vrhu Punta Innominata je vreme takšno, kot sem si želel.
Sledi spust po vrvi in nato naprej proti glavnemu delu smeri. Smer poteka po skali in snegu, tako da vmes večkrat snamem in nataknem dereze, vmes se še enkrat spustim po vrvi. Na polovici smeri sem že čez njen najtežji del, upočasnjevati pa me začne višina, saj se pred vzponom nisem aklimatiziral. Vmes poizkusim ujeti še nekaj kapljic vode v plastenko, ampak po nekaj minutah obupam. Na vrhu grebena končno zagledam vrh, ki ni več daleč. Preden ga dosežem, se je okoli že nabrala megla.
Po enajstih urah in približno 3.800 višinskih metrov vzpona sem bil prvič na najvišjem vrhu Alp. Zadovoljen, da sem z vzponom opravil po načrtih. Za lep razgled pa bom moral na vrh še kdaj, saj se je vrhi skrival v megli. Najbolj pa mi je odleglo to, da bom na sestopu lažje dihal, saj se je v nekaj zadnjih sto višinskih metrov višina že močno poznala.
Zaradi lažjega sestopa sem se odločil, da sestopim po lažji smeri v Francijo. Ob šestih popoldne sem bil v dolini, po treh “štopih” pa nazaj pri avtu v Italiji.