Klemen Kosi, alpski smučar
Preberite kako Klemen Kosi doživlja svoje tekme ter kaj se dogaja v zakulisju tekmovanj in priprav na športne dogodke.
Moja teorija o prenašanju poraza
Avtor: Klemen Kosi
Datum: 22. 3. 2017
Če se na začetku lotim kar zadovoljstva z letošnjo sezono, si moram odkrito priznati, da veselja ob tej misli ne zaznam. Sem pa bil doma vzgojen tako, da mi soočanje s skromnostjo ni nepoznano pa tudi od Massi-ja sem se navzel njegovih pogledov, da za marsikatero stvar, ki gre narobe obstajajo rešitve, le poiskati in nato ustrezno rešiti jih je potrebno.
Iz teh misli iščem notranjo mirnost in tudi dejstvo, da mi je kljub vsemu uspelo doseči točke v treh disciplinah, se mi zdi dober dosežek. Strinjam pa se, da je bila moja letošnja sezona slabša od prejšnjih dveh in da uvrstitve na svetovnem prvenstvu niso bile tako dobre kot na prejšnjih dveh prvenstvih. Vse to me navdaja z novimi premisleki za naprej, kako v bodoče izboljšati svojo športno formo.
V smučanju je zmeraj zelo veliko področij na katerih lahko iščeš vzroke, po drugi strani pa je lahko dovolj že ena sama sprememba, da zgleda smučanje povsem drugače. Kot sem že povedal, sem vsemu navkljub imel v sezoni tudi nekaj dobrih tekem. To sta zagotovo bili dve super-kombinaciji, kjer sem dosegel trinajsto in petnajsto mesto. Odsmučal sem tudi celo sezono svetovnega pokala hitrih disciplin in se udeležil treh tekem svetovnega prvenstva, kar je bil moj veliki cilj.
Pot do uresničitve tega je bila zelo naporna in dolga. Ob vsem tem pa sem dosegel neke vrste osebni rekord na tekmah nižjega ranga, kjer mi je v nizu uspelo zmagati na kar petih tekmah zaporedoma. Doslej mi je v karieri samo enkrat uspelo zmagati največ štiri krat zapovrstjo - to so bili veleslalomi. Takratna forma v tej disciplini je bila po mojem mnenju izjemna – dve zmagi v Italiji in dve na Krvavcu. In ko sem že mislil, da se to več ne more ponoviti, pa mi je v letošnji sezoni, čeprav ni bila moja najboljša, le to uspelo na enem prizorišču v Avstriji.
Organizator teh tekem je sicer bila SK Olimpija in ob tej priložnost jih moram ponovno zelo pohvalit za opravljeno delo, saj mislim, da so najboljši organizatorji smučarskih tekem v Sloveniji in tudi širše. Pa sem dirkal že marsikje. Tokrat je bilo organiziranih šest tekem in na prvi, kjer sem bil prepričljivi favorit, sem zaostal za eno stotinko sekunde za prvim mestom, ampak za kar dvema tekmovalcem, ki sta si delila zmago, sam pa sem obstal na najnižji stopnički.
Ob tej priložnosti povem svojo teorijo o prenašanju poraza, za katero mislim, da je ključnega pomena, da lahko na koncu postaneš zmagovalec. Namreč, šele ko se naučiš pošteno prenašati poraze, jih sprejmeš kot del športa in po bitki iskreno čestitaš zmagovalcem ter jim priznaš, da so tokrat bili boljši, hkrati pa v sebi gojiš željo, da bi se še sam izboljšal, menim, da si lahko na pravi poti do zmagoslavja. V nasprotnem primeru ob izkazovanju pretirane jeze ali nevoščljivosti do zmagovalcev, tudi tvoja lastna forma po moji teoriji gre le še na slabše in naprej v napačno smer. Tokrat sem po porazu na prvi tekmi od planiranih šestih tekem usmeril svoje misli na to lastno »strategijo« in se je do potankosti držal. Na koncu mi je uspelo zmagati zaporedoma vseh pet preostalih tekem, tudi tiste, kjer nisem bil favorit.
Takoj za tem sem šel za dva dni na kratek oddih do staršev in drugih članov naše družine, ki so bili ravno ob tem času na zimskih počitnicah na sosednjem hribu. V istem času pa sem bil povabljen tudi na prireditev Športnik Maribora, kjer pa sem se želel opravičit za izostanek, vendar sem nato v telefonskem razgovoru z organizatorji izvedel, da so pripravili posebno točko, ki je namenjena mojim glasbenim spretnostim in, da bi naj sodeloval kot pevec gostujočega glasbenika 6pack Čukurja. Takšne časti in velike priložnosti nastopiti med vrhunskimi glasbeniki seveda nisem mogel zamuditi, tako sem že po dnevu počitka predčasno zaključil svoje »zimske počitnice« in se odpravil novim glasbenim pustolovščinam in novim športnim izzivom naproti.
Pet tednov na 3000 metrih nadmorske višine in odločitev za zeleno mizo
Avtor: Klemen Kosi
Datum: 10.10.2016
Kot zmeraj, sem tudi v tem obdobju bil precej veliko na okoli. Namreč ne uspe mi biti več kot en teden skupaj v Sloveniji :). Vendar pa ne glede na to kje sem se nahajal, sem treniral skoraj vsak dan. Najprej kondicijski treningi v Gorici, na Hrvaškem, na Rogli in doma, nato pa smo končno odšli na težko pričakovane priprave v Južno Ameriko.
To je bilo že tretje leto zapored, da smo večino pripravljalnega smučanja izvedli v Čilu in ta kraj mi je že zelo poznan, saj vsako leto preživimo tam kakšen mesec dni. Letos mi je celo uspelo podreti rekord, saj sem sem bil celih pet tednov nepretrgoma na 3000 metrih nadmorske višine. Tudi sam si ne bi mislil, da je to kaj posebnega, sem pa po dveh oziroma treh tednih imel občutek, da bo zmanjkalo kisika na naši Zemlji. Pred spanjem sem namreč sopel in nisem mogel zaspati. Nam je pa vseeno uspelo oddelati celo verigo treningov, saj so pogoji bili zares odlični. Kolikor mi je znano, se še nikomur izmed nas ni zgodilo, da bi imel v petih tenih prav vsak dan odlične pogoje za smučanje.
Tako smo tudi izpeljali vse tekme južno ameriškega pokala, na katerih mi je šlo večkrat zelo dobro. Že na prvi tekmi mi je uspelo zmagati, dosegel pa sem tudi točke, kot jih doslej v superveleslalomu še nisem dosegel. Torej v superveleslalomu sem si popravil izhodišče na svetovni lestvici. Tudi smuk je bil zelo obetaven, na eni tekmi sem imel celo najboljši vmesni čas, a sem na koncu končal kot peti. Dve tekmi smuka sta bili sestavljeni iz dveh tekov in na eni sem vodil po prvem teku na drugi pa sem bil drugi po prvem teku in obakrat končal kot tretji. Po vrhu vsega pa sem pred tekmo zmagal še uradni trening.
No, kljub vsemu moram biti z opravljenim zadovoljen, saj sem bil sem v boju za osvojitev južnoameriškega pokala, ki sem ga na koncu tudi osvojil. Vendar, ko sem doma že proslavljal in se z že tretjo lovoriko hvalil celo po medijih, sem dva tedna kasneje dočakal nepričakovani hladen tuš, saj so eno tekmo za zeleno mizo preimenovali v FIS tekmo, tako da ni štela za točke južnoameriškega pokala. Moram priznati, da izgubit naslov in končat kot drugi po čudni diplomatski poti ni niti najmanj prijetno. Pomirja me dejstvo, da je bila prioriteta teh priprav prav trening za zimsko sezono, in le ta s sabo potem prinese najbolj pomembne tekme. Po opravljenih tekmah smo imeli vsak dan za nagrado še ciklus kondicijskih treningov in pa vmes kakšen dan za oddih.
Prav ti dnevi so bili kar precej pestri. Z mojim prijateljem Christofom Innerhoferjem sva za regeneracijo šla na bazen in se tudi zunaj sončila, bilo je namreč toplo kot na morju in tudi počutil sem se nekako tako. Ob tem pa sem spregledal dejstvo, da sem na 3000 metrih nadmorske višine, kjer je tudi sonce dosti močnejše kot na morju. In žgoče posledice so zajamčene brezplačno! No saj najhujše je bilo potem ponoči, ko spet nisem mogel zaspati in sem opeklo kožo hladil z ledom, ki pa se je na pregretem telesu kaj hitro zjokal in to po moji postelji :)
No, važno je le to, da naših treningov ni nič takega zmotilo in kot sem že zapisal, moram biti z opravljenim zadovoljen, zavedam pa se, da je to samo prvi del priprav in da moramo z ekipo trdo trenirat še naprej. Program teče in sezona je vse bližje, s tem pa bo nastopil tudi novi trenutek resnice.
Javljanje iz Koreje
Avtor: Klemen Kosi
Datum: 2.2.2016
Zadnjo tekmo minulega leta smo dočakali v Italiji. Na treningih mi je uspelo prikazat najboljše vožnje doslej in z uvrstitvama med deset sem že pričakoval, da je to moje božično darilo. Na tekmi se potem ni izšlo po željah in osvojil sem le par točk svetovnega pokala. Nato je sledilo novo leto, vendar zabava ni dolgo trajala, saj smo nadaljevali s treningi že prvega januarja. In, če drži kot pravijo, da kar počneš na novega leta dan, počneš potem tudi celo leto, se mi obeta kar nekaj napornih trenutkov.
Prve tekme tega leta so sledile v Wengnu. Tja sem se odpravil zelo motiviran in čutil sem se sposobnega doseči nekaj kar mi še ni uspelo. No, to sem tudi storil in čeprav do sedaj nisem bil nikdar udeležen na podelitvi, sem super zadovoljen s sedmim mestom na kombinaciji. Še posebej pa sem bil ponosen na doseženi najboljši čas slalomske vožnje. Po smukaškem nastopu sem bil uvrščen na 22.mesto in sledil je še slalom. Za vodilnimi po smuku sem nekaj malega zaostal, bil pa sem tik pred Alexisom Pinturaultom, kar pomeni, da sem tudi startal neposredno za njim v drugem nastopu. Na startu sem imel v mislih kako bi prevzel vodstvo, pa takrat še nisem imel točnega odgovora. Ko pa sem prečkal ciljno črto sem mislil, da semafor narobe kaže. Nisem se takoj veselil, za vsak slučaj sem pogledal še na druge monitorje in povsod sem bil zapisan kot vodilni in res mi je bilo v veliko veselje preživet kar nekaj časa v “leader boxu”.
Po tekmah v Wengnu smo se odpravli v Kitzbühel, kjer so me čakale pomembne in zelo zahtevne tekme. V tej sezoni mi v superveleslalomu do tedaj ni uspelo osvojit svojih prvih točk, ki so se mi že nekajkrat izmuznile za nekaj stotink. Tokrat sem imel več sreče, čeprav tudi ni šlo brez napak. Do izhoda iz traverze sem bil še trinajsti in v tistem odseku sem lani dosegel najboljši čas med vsemi, letos tega sicer samo za nekaj pičlih stotink nisem ubranil, sem pa nato v cilju le osvojil prve točke sezone. Sledil je še drugi tek kombinacije, v kateri pa sem ciljal še nekoliko višje. Prav zanimivo pa sem tokrat startal neposredno za Marcelom Hirscherjem. Tudi tokrat sem se poskusil čim bolj približat tistemu iz prejšnje kombinacije, ampak sem bil v cilju precej oddaljen od prevzema vodstva. Sem pa kljub temu osvojil dvanajsto mesto s katerim sem lahko bil zadovoljen. Naslednji dan pa je bila na sporedu “tekma leta”. Že na ogledu sem opazil zahtevni del proge in nastale luknje po vožnjah Super G-ja iz prejšnjega dne in tako sem imel pripravljeno svojo taktiko tega zavoja, da bi se izognil neravninam. Seveda sem to idejo posredoval trenerjem, ki pa nad tem niso bili navdušeni. Na televiziji sem spremljal tudi nastop Reichelta in Jansruda in na žalost se je obema ponesrečilo prav v tem zahtevnem predelu. Ob pogledih na to sem vse bolj želel odpeljat svojo linijo, ampak na koncu nisem smel zaradi prekinjene tekme niti nastopiti. Hvala Bogu je Reichelt bil nared že na naslednji tekmi v Garmisch-Partenkirchnu in zanimivo je bilo, ko sta sedela skupaj s Klausom Kröllom, in sem jaz ravno užil magnezijev prah. V šali sta me zbadala, če je to doping, pa sem jima povedal, da je samo magnezij, da bi mi pomagal biti močen kot je Klaus Kröll, ki sodi med izkušenejše in težje smučarje. Tekma je bila za nas Slovence zelo uspešna, saj je Boštjan Kline osvojil drugo mesto, Andrej Šporn pa osmo. Meni ni uspelo tako dobro, smo pa potem med vožnjo domov poslušali Val 202, na katerem je bilo ravno glasovanje za ime tedna. Nisem okleval s klicem in prav kmalu sem bil že v etru, tudi vsi ostali sopotniki v kombiju so bili malo presenečeni nad tem, kako, da me naenkrat slišijo na radiu. Še bolj sem šokiral Boštjana, ko sem mu podal telefon, da je še on lahko glasoval. Seveda ni hotel oddati glasu za sebe, sem pa zato jaz glasoval za njega in po manjši nerodnosti, ko sem mu namenil “vse” tri točke, čeprav se za prvo mesto deli kar pet točk, tri točke za drugo in 1 točka za tretje ime tedna, ki pa sem jih nato z veseljem namenil smučarskima kameradoma Ani Drev in Domenu Prevcu.
Ta hip pa se že vozim z avtobusom po Južni Koreji, kjer poleg domačih radijskih postaj na poti najbolj pogrešam ponudbo zanimive popotne hrane, ki jo v našem Petrol Klubu na bencinskih servisih nudijo v potešitev prve lakote.
Po koncu dopusta
Avtor: Klemen Kosi
Datum: 16.10.2015
»Poletje je kot zmeraj potekalo zelo pestro, veliko smo delali na kondicijski pripravljenosti, šest tednov v Gorici pod taktirko Andreje Massija, preostale nesmučarske dni pa smo individualno trenirali in v bistvu se komaj spomnim katerega dneva, da ne bi treniral. Tudi na morju sem izkoristil čas za pripravo na sezono. Ob tem sem se odločil da preizkusim še skok z zračne blazine, kjer trije silaki skočijo iz višine na en konec blazine, tebe pa na drugi strani odnese v zrak, kot izstreljenega s katapultom. Seveda sem ob prvem (hkrati tudi edinem) poskusu želel pokazat akrobatske sposobnosti in naredit čim več “salt” nazaj. Pa se je navkljub veliki višini poleta (po občutku več kot 10 m) moje vrtenje pri enem obratu in pol zaključlo ob trdem pristanku na glavo in takrat ni bilo morje niti malo prijetno.
Sredi avgusta smo »hitraši« poletje zamenjali za zimo. Odšli smo na priprave v Čile, kjer so v tem času snežne razmere običajno takšne, da se veliko alpskih smučarjev nameni prav tja na priprave. Pogoji so nam bili letos naklonjeni, ob tem pa so potekala tudi tekmovanja za južno-ameriški pokal. Tekmovalci smo se tamkajšnjih tekem tudi udeležili in uspelo nam je kar nekajkrat stopit na zmagovalne stopničke. Ko pa nam je ostal le še en dan od celega meseca priprav v Čilu, so se za “finale" začeli tektonski premiki. Sedel sem poleg Aleša Gorze in skupaj sva gledala posnetke iz tekem, glavni trener Peter Pen, pa je bil ravno na balkonu. Začel sem zaznavati tresljaje in vprašam Petra, če gremo ven, ker je potres? On pa me je razumel ali gremo ven probati (smučarski) dres... No nisem več izgubljal časa za dialog, saj so se tresljaji stopnjevali in sem raje stekel ven na ulico, kar so pravzaprav vsi naredili. No, takrat je bilo šele pozno popoldan, toda tudi ponoči nismo imeli mirnega spanca. Preko noči me je kar vrglo iz postelje in sem od sile v spodnjem perilu in bos stekel iz apartmaja. Dokaj zmedeni le dočakamo jutro in s tem naš odhod v Santiago, kjer smo prespali zadnjo noč pred poletom nazaj v Evropo. Toda tudi tokrat nas je čakalo presenečenje, saj se je ves blok začel naenkrat močno tresti, mi pa smo bili v sedemnajstem nadstropju. V danem mi več ni prišlo na misel, da bi prešel celo stopnišče in sem si mislil, kar bo pa bo. Hvala Bogu smo le prestali celotne priprave v Čilu in sedaj smo že aktivni v Evropi.
Tekmovalna sezona se že naglo bliža in moj opremljevalec smučarske opreme Atomic je pripravil medijski dan, ki so se ga udeležili tudi takšni asi, kot so Marcel Hirscher, Stefan Eberharter, Mikaela Shiffrin, Benjamin Raich… Bilo je zanimivo, ko sem srečal Raicha, pa nisem vedel ali naj ga ogovorim po nemško ali angleško in sem mu kr po slovensko rekel "Beni legenda" – mislim da me je razumel. No saj sem potem svoje znanje nemščine preizkusil tudi v intervjuju. Zdelo se mi je, da se ponavljam, pa še vsega nisem čisto razumel kar so me spraševali, verjetno pa tudi poslušalci mojega intervjuja niso vsega razumeli, kar sem povedal.
Ko pogledam nazaj šele vidim, koliko zanimivega se je v tem obdobju dogodilo, pa še v zadnji letnik dodiplomskega študija ekonomije se mi je uspelo vpisati. Seveda pa sem imel ves čas v mislih, da le s trdim delom lahko računam na zadovoljstvo med zimo, za kar, pa je potrebne veliko energije. Takrat se tudi zdrznem, kako pomembno je koristiti pravo energijo za življenje, ki nam jo in mi jo, na mojo srečo daje tudi naš Petrol.«
V šoli zadnjega pol leta manj kot v Ljudskem vrtu
Avtor: Klemen Kosi
Datum: 8.4.2015
Čez celo leto smo reprezentanti alpskega smučanja trdo delali, garali, se marsičemu odpovedovali, kurili zadnje atome moči, pilili smučarsko formo in se ves čas spopadali vsak s svojimi različnimi bremeni. Ko pogledam našo presmučano pot za nazaj, menim, da bi se dalo še kakšno stvar izpeljati drugače, kot se je, pa vendar smo imeli kot ekipa pred seboj le en sam cilj, da na dirkah tekmujemo čim bolj uspešno. Zdi se mi, da se je sezona začela kar naenkrat, vmes zame naenkrat postala tudi še uspešna, sedaj pa se hitro že končuje in prav zanimivo, da se bodo še pred pravim koncem sedanje, že kmalu pričele priprave na prihodnjo sezono. Moji načrti so bili, da bi letos sezono zaključil po tekmah državnega prvenstva. Na slednjih mi je šlo kar dobro in dosegel sem nekaj vidnih uvrstitev, smo pa tokrat bili težko borbo za stopničke in vsem se ni izšlo po lastnih željah. S trenerjeve strani sem prejel prosto odločitev ali se naj udeležim še zadnjih evropskih tekem FIS ranga ali ne. Premamilo me je in nisem se držal zastavljenega namena o počitku ter sem se nič hudega sluteč udeležil slalomske tekme na Kopah na velikonočno soboto – in, ker mi letos slalom res nikakor ni stekel kot bi si želel, se je na ta dan zgodil kar pravi mali čudež. Na moje presenečenje, kot tudi na presenečenje vseh ostalih, mi je tokrat le uspelo in sem to tekmo zmagal. Ob tem sem posegel še po FIS kriterijih najboljšem dosežku svoje tekmovalne kariere. Sedaj pa je nastopil nov problem, ker mi en sam rezultat ne koristi veliko za štartno listo, pa sem sedaj postavljen pred dodatno nalogo lovljenja še drugega čim bolj uspešnega slalomskega nastopa, saj se ob koncu sezone tekmovalec rangira po povprečju dveh najuspešnejših rezultatov v posamezni disciplini. Torej sem si konec sezone sam nehote še nekoliko podaljšal, pa saj mi je novi izziv v veselje in sedaj o počitku več niti ne razmišljam.
Prazniki velike noči so mimo, pomlad je že na planu, na slovenskih smučiščih pa še zmeraj ostaja precej snega in to kakšnega – tako dobro utrjene podlage nismo imeli skorajda čez celo zimo, pa kako so jo s trenerji iskali skozi celotno pripravljalno obdobje. Le malokdaj nam je to uspelo, sedaj pa bi bil kar že greh, če bi dano priložnost odlične smučarije doma prespali, namesto da izkoristimo razmere. Se pa pojavlja nov problem, da tudi žičničarji in osebje na smučiščih že komaj čakajo na konec te sezone, tako, da se ne bo izšlo s smučanjem, kjer so vlečnice že zapakirali. Smo pa nedavno na klubskem zaključku na Areškem Pohorju navzgor s smučmi na ramah kar peš hodili, le za to, da smo potem lahko odsmučali tistih nekaj zavojev.
Sam sem tudi študent na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru, kjer pa sem bil v zadnjega pol leta manjkrat, kot pa v Ljudskem vrtu. Vsako leto imam sicer načrte, kako bom veliko izpitov opravil, ko se sezona zaključi. Se pa potem vsakokrat nekje zalomi, ali se zavlečejo smučarski dnevi, ali pa se tudi že pričnejo priprave na novo sezono, ki bo znova hitro tu. Saj potem vedno grem na fakulteto, največkrat malo kasneje, kot sem si pred tem planiral, ampak potem sem uspel opraviti kar nekaj izpitov v poletnem času. Takrat, ko bi imel največ časa za študijske obveznosti, pa se navadno že semester zaključi in v večini profesorji pobegnejo na počitnice. Ja, pa saj jim zares moram dati svoje priznanje, da imajo na moji fakulteti EPF v Mariboru veliko posluha za mojo športno pot. Vsi se zelo trudimo izpeljati vsaj večino načrtovanega. Ampak brez prave energije je lahko vse bistveno težje, tako, da verjamem in si želim, da se ob pomoči mojega velikega podpornika Petrola vse lepo izide!
Z energijo iz Kitzbuhla na Svetovno prvenstvo v Vail
Avtor: Klemen Kosi
Datum: 30.1.2015
Sezona se je za mene v bistvu začela že v poletnem času, ko smo se udeležili tekem na južni polobli. Po preteku pripravljalnega obdobja sem bil precej samozavesten in sem pričel sezono z veliko mero motiva in elana. Vendar so že na prvi tekmi za svetovni pokal vsa pričakovanja zgledala zelo oddaljena. Tudi v nadaljevanju nisem uspel priti do točk svetovnega pokala, čeprav sem bil na kakšni tekmi precej konkurenčen. Vse skupaj se je za mene obrnilo na tekmi v Val Gardeni, kjer sem osvojil prve točke v superveleslalomu in sezono sem nadaljeval bolj sproščeno. Naslednjo priložnost sem imel že na naslednji tekmi med Božičem in Novim letom, kjer pa sem po dobro odpeljanem treningu v noči pred tekmo zbolel, a kljub temu tekmoval. Bil sem izjemno izčrpan, nato pa sem komaj pretrpel še 10 urno pot do doma, ki je bila v znamenju nenehnih postankov, kot posledica mojih zdravstvenih težav. Tako so me ob prihodu v Maribor zapeljali direktno v bolnišnico.
Sledile pa so za mene verjetno najpomembnejše tekme sezone, na sporedu so bile tekme v Wengnu in Kitzbuhlu. Wengen se je razpletel precej nesrečno, saj sem ob doseženem enajstem mestu in potem nesrečni diskvalifikaciji zaradi neustreznosti slalomske opreme in za 6 stotink zgrešenih prvih točk v smuku, zapustil legendarno prizorišče tekem svetovnega pokala z nezasluženo ničlo. Toda že na poti v Kitzbuhel se mi je pripetilo nekaj zanimivega, prav pred prihodnjimi tekmami na progi »gamsa« v Kitzbuhlu. Naleteli smo namreč na ranjenega gamsa ob cesti, ki sem mu pomagal skupaj z voznikom tovornjaka, da smo ga spravili na varno, kar pa niti približno ni bilo tako enostavno delo. S to živaljo smo se borili, kot se moraš tudi na vsaki tekmi smuka. Tako da sem imel ob tem tako rekoč predhoden »trening« že pred prvim uradnim treningom na progi Streif. To se je na koncu izkazalo kot znanilka drugačnih tekem in morda mi je prav ta gams iz Kitzbuhla vrnil skrbnost do tistega na cesti. Nastopil sem na treh tekmah, trikrat osvojil točke, ter zabeležil najboljšo uvrstitev v smuku med vsemi mojimi dosedanjimi nastopi na smukih svetovnega pokala, tako treningih, kot tudi na samih tekmah.
Sedaj sem nekaj dni doma in spoznavam, da imam precej več medijskih obveznosti, kot sem jih bil vajen doslej. Mi pa daje vse to dodatno energijo in novo veselje ter hkrati tudi določeno odgovornost za bližnje Svetovno prvenstvo. Doslej na takšni ravni tekmovanja še nisem nastopal kot mož, od katerega se veliko pričakuje, tokrat bom tudi sam med tistimi, katerih pričakovanja so porasla in predvidevam, da bodo podobnih misli tudi slovenski ljubitelji smučanja. Lahko napovem, da bom tekmoval kot ponosen predstavnik Slovenije in verjamem, da bo za vso našo majhno ekipo stalo ob strani veliko domačih gledalcev, tako, da se bomo skupaj borili, vseh 2 milijona Slovencev bo tedaj za menoj na preizkušnjah z ameriškimi strminami. Želel bi si, da vrh moje čelade še naprej krasijo tudi barvni odtenki NK Maribor, kateri mi je v ponos in mi daje zagona truditi se biti uspešen, kot je ta naš klub uspešen na najprestižnejših nogometnih tekmah. Tudi v smučanju se majhni Davidi borimo z neprimerno večjimi in bogatejšimi Goljati.
Vsekakor bosta z menoj na tekmovanjih Svetovnega prvenstva vsaj dve po srcu veliki ekipi, torej ponos mojega Maribora, ter velik ponos našega slovenskega gospodarstva in hkrati velik podpornik nas slovenskih športnikov – Team Petrol