Marko Baloh - kolesar

Moja športna zgodba

Avtor: Marko Baloh
Datum: 10.4. 2019

Moja (športna) zgodba se začne popolnoma drugače, kot bi si predstavljal nekdo, ki zdaj pozna moje današnje rezultate. Pa ne, da ne bi maral športa, v otroštvu sem poskusil vse, od gimnastike, nogometa, namiznega tenisa do karateja, ampak nikjer nisem posebej izstopal. Bil pa sem zagrizen navijač in spremljevalec nogometa, košarke, hokeja in drugih ekipnih športov, v katerih so jugoslovanske reprezentance in klubi izstopali v svetu. Pravzaprav bi me v osnovni in srednji šoli prej razglasili za nekoga, ki nima nikakršnih možnosti za uspeh v športu, kot pa za nekoga, ki bo v prihodnosti zmagoval državna prvenstva in postavljal državne ter kasneje tudi svetovne rekorde.

Kolesarstvo je bil prvi šport, ki me je zares pritegnil in v katerem sem videl (od začetka bolj upal na) priložnost za uspeh. Rekreativno sem kolesaril že nekaj let in opravil že nekaj »ekstremnih« voženj, na primer od stare mame v Velenju do Ljubljane. Kljub tem skromnim začetkom je v meni začela tleti želja po preizkušanju lastnih meja v tem športu. Kolo mi je dalo novo samozavest, saj sem prvič v življenju izven šolskih klopi čutil, da mi nihče ni kos. Ko sem se usedel na kolo, je moja sramežljivost izginila. Postal sem novi Marko, ki sicer ni bil serijski zmagovalec, saj nisem ravno dober sprinter, sem pa s svojo močjo mnogokrat krojil dirke in pomagal sotekmovalcem do zmag.

Ko se je moja kariera cestnega tekmovalca bližala koncu, je v meni začela rasti želja, da bi se preizkusil na ekstremni kolesarski preizkušnji, na Dirki preko Amerike. Za to dirko sem izvedel preko televizije, saj sem v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja gledal dokumentarec o prvem Avstrijcu, ki je zmagal na omenjeni dirki, Franzu Spillauerju. Po enem izmed zmagoslavnih prihodov v cilj, ko sem bil še vedno poln moči, se je trenerju utrnila misel, da bi bila dirka preko Amerike zame idealna dirka. Glede na to, da sem odličen kronometrist in sem postajal vse boljši, kolikor daljše so bile dirke, sem tudi sam čutil, da bi se lahko na RAAM-dobro odrezal. Ta misel se je zasidrala v meni in čeprav je v času tekmovalne kariere ni bilo možno uresničiti zaradi obveznosti do kluba in reprezentance, je v mojih dvajsetih letih stalno tlela v meni. Želja se mi je uresničila leta 2003 s prvim nastopom na Dirki preko Amerike.

Dirka preko Amerike

Dirka preko Amerike (Race Across America – RAAM) je edinstvena ekstremna vzdržljivostna preizkušnja na svetu, na kateri neprekinjeno voziš od zahodne do vzhodne obale Združenih držav Amerike in pri tem prekolesariš okoli 4800 kilometrov. Dirka poteka vsako leto od leta 1982 naprej, ko se je četverica navdušencev namenila prekolesariti ZDA od Santa Monice v Kaliforniji do Empire State Buildinga v New Yorku, in sicer v najhitrejšem možnem času. Dirko so imenovali Great American Bike Race, že naslednje leto pa so jo preimenovali v Race Across America. Štirje pionirji RAAM-a so bili Lon Haldeman (tudi prvi zmagovalec dirke), John Howard, Michael Shermer in John Marino. Kar se je začelo kot čudna domislica prijateljev in preizkus njihovih sposobnosti, je preraslo v največjo ekstremno kolesarsko dirko na svetu. Outside magazine, največja in najbolj znana revija o športih na prostem, je leta 1993 zbrala komisijo strokovnjakov, da razvrstijo najtežje vzdržljivostne športne preizkušnje na svetu. Upoštevali so faktorje kot so tekmovalna razdalja, težavnost proge, razmerje med stroški za udeležbo in odstotkom tistih, ki preizkušnje ne končajo ter tudi to, koliko morajo tekmovalci vložiti, da se prepričajo, da je to, kar počnejo, samo deloma noro in samouničujoče. Po omenjenih kriterijih je bila za najtežjo vzdržljivostno preizkušnjo na svetu razglašena Dirka preko Amerike, pred jadralno dirko okoli sveta Vendee Globe in dirko s pasjimi vpregami Iditarod. V prvo osmerico najtežjih dirk sta se uvrstila tudi Slovencem bolj znana Badwater maraton po Dolini smrti in Havajski triatlon Ironman.

Od leta 2000, ko sem prvič postavil kvalifikacije za RAAM, sem se Dirke preko Amerike udeležil devetkrat, osemkrat v posamični konkurenci (2003, 2005, 2006, 2009, 2011, 2013, 2016 in 2017) in enkrat v konkurenci dvojic s Tomažem Perčičem (2008). Dosegel sem eno drugo mesto in dve tretji mesti v solo konkurenci, v dvojicah pa sva z Tomažem zmagala. Manjka še tista posamična zmaga, s katero bi uresničil svoje sanje. In po to zmago se podajam v juniju 2019! Držite pesti in nas spremljajte na www.markobaloh.com!